Dnevnik Bridget Jones - ček!
Priznam, včasih pogledam kakšen res butast ameriški film. In priznam, včasih me razvedri, četudi ameriški filmi običajno niso niti malo smešni. Te pa posrkajo iz ljubljanske kotline in te dramatično zabrišejo čez pobočja losangeleških gričev v neki popolnoma nerealen svet. Na primer: revno dekle iz Malibuja se preživlja s pospravljanjem prestižnih vil. Najame jo bogati par. On je sila simpatičen in šarmanten režiser, ona pa ledena kraljica z umetnimi ustnicami, ki v njegovem najnovejšem muzikalu igra glavno vlogo. Ženska maltretira ubogo dekle, gospod pa ji je vedno bolj naklonjen. Nekega popoldneva, ko gre v kuhinjo pit mleko, jo zasači, kako med čiščenjem afriške vaze prepeva Can you feel the love tonight. Presune ga njen izjemen pevski talent. Vtakne jo v muzikal in se znebi domišljave žene. Ali: ženska srednjih let, uspešna kolumnistka, nima sreče z moškimi. Zaljubljena je v privlačnega urednika, ki iz steklene pisarne goreče flirta s sodelavkami. Prepičani smo, da bosta pristala skupaj, a ta – dramatični preobrat – se na koncu poroči z novinarko revije Cosmopolitan. Kolumnistke ne tolažijo samo kavč, basanje s sladoledom in film Casablanca, ampak tudi sosed in prijatelj iz otroštva, ki ob večerih prihaja k njej, da skupaj pijeta viski. Tisti večer ugotovi, da je bila ves ta čas pravzaprav zaljubljena v prijatelja.
Včeraj sem si ogledala britansko različico tovrstnih filmov, posneto po knjigi. "A res še nisi gledala Bridget Jones, al kaj?" me je namreč začudeno pobarala kolegica. Ne, po štirinajstih letih, odkar je film zunaj, mi nekako še ni uspelo. Ajde, pa dejmo, sem si rekla. Gre za žajfasto štorijo, pri kateri konec predvidevaš, še preden zalaufaš BS player. A britanski filmi so vedno nekako bolj sofisticirani od ameriških. Evropski prostor nekako deluje bolj ruralno in pristno, čeprav tole, saj vem, v tem kontekstu zveni pretirano. Filma res niso snemali v Cornwallu. Renée Zellweger v vlogi Bridget izpade še kar posrečeno. Kombinacija Colin Firth in Hugh Grant tudi kar vžge. Če ste privrženec liffovske eksotike, se vam bo univerzalno sporočilo "tudi če nisi popoln, lahko najdeš popolno ljubezen" zdelo banalno in zlajnano, film pa butast. A včasih se niti ne zavedamo, po kako hudičevo banalnih principih deluje ves ta svet.
Včeraj sem si ogledala britansko različico tovrstnih filmov, posneto po knjigi. "A res še nisi gledala Bridget Jones, al kaj?" me je namreč začudeno pobarala kolegica. Ne, po štirinajstih letih, odkar je film zunaj, mi nekako še ni uspelo. Ajde, pa dejmo, sem si rekla. Gre za žajfasto štorijo, pri kateri konec predvidevaš, še preden zalaufaš BS player. A britanski filmi so vedno nekako bolj sofisticirani od ameriških. Evropski prostor nekako deluje bolj ruralno in pristno, čeprav tole, saj vem, v tem kontekstu zveni pretirano. Filma res niso snemali v Cornwallu. Renée Zellweger v vlogi Bridget izpade še kar posrečeno. Kombinacija Colin Firth in Hugh Grant tudi kar vžge. Če ste privrženec liffovske eksotike, se vam bo univerzalno sporočilo "tudi če nisi popoln, lahko najdeš popolno ljubezen" zdelo banalno in zlajnano, film pa butast. A včasih se niti ne zavedamo, po kako hudičevo banalnih principih deluje ves ta svet.
Komentarji