Obzorje brez konca

Že maljon časa nisem pisala! Nazadnje sem tipkovnico zavihtela takrat, ko je moj blog upihnil deset svečk. In zdaj sem nekako vznemirjena. Srce mi razbija, kot je Big Ben, preden so ga začeli prenavljati, moje oči pa se svetijo, kot se ura na Iskrini stolpnici ne bo nikoli več. V moji glavi brni petdeset metafor (kot stroji na avtocesti med Uncem in Ravbarkomando, če hočete), a nobena od njih ne naredi spretne salte na papir. Vsaka se nekako štorasto prekopicne in pade med vrstice kot kakšen začetnik na parterju. Potem pa vstane in se pretvarja, da ni bilo nič, ter ponosno odkoraka naprej. In tak je lajf. Prekucnjena metafora.  Časosplet je zdaj že odrasel mož (dovolil si je nadeti tudi novo hip kravato). Nič več po študentovsko ne jamra, kako zaf***** je življenje med izpitnim obdobjem (takrat si verjetno te besede nisem drznila navreči niti s cenzuro), ne vzdihuje več, kako lepo je biti dva meseca na morju, in ne jadikuje več, kako "bed" je, ker gremo že čez štirinajst dni domov. Od tistega obdobja se je stalilo že kar nekaj ledenih sveč, odcveteli so drevoredi mandljev, nekaj poletij se je pocedilo mimo kot julijski sladoled po kipu Prešerna in pojedli smo precej vrečk pečenega kostanja. Čas teče in teče in se kot slap zliva v novo obdobje. Nekako skušaš zrelo krmariti tisti gumenjak med brzicami, včasih pa bi samo odvrgel vesla ter brezskrbno spustil majhno papirnato ladjico v strugo. In bi te bolila patka, če jo bo za naslednjim ovinkom snedla postrv. Ali Dedek mraz. Z drugimi besedami: Časosplet je odrasel! A vedno bo ostal tudi malce otrok. Te dni na primer na ves glas vriska od veselja ob pogodbi za nedoločen čas! in zre proti obzorju brez konca. In ne ve, ali bi mu moralo biti nerodno izdati, da je med poletjem vnovič prebiral zbirko Pet prijateljev. A to mora deliti. In prekucniti novo metaforo. Počuti se namreč, kot da bi našel košarico z gnjatjo, šunko, kompotom in ingverjevim pivom ... In da bo piknik trajal nedoločen čas ...

Komentarji

Priljubljene objave