O odločitvah in všečnosti ali floskule na prvo žogo

Hja, boste morda rekli, ko boste prebrali tale zapis  - pa saj to je vendar samoumevno! Floskule na prvo žogo! In nič vam ne bom zamerila. Ker je res. Lahko pa vam povem, da je zame včasih tudi brcanje prve žoge na moč zaje****. Teorija in praksa ostajata vsaka na svojem bregu. Prva se hoče utaboriti v mislih, druga pa ne zna postaviti šotora. Saj razumete. Težko je zabiti tisti klin. Ena od takih stvari, pri katerih moje kladivo včasih kar noče udariti, je na primer samozavestno sprejemanje odločitev. Premisliš zadevo, veš, k čemu stremiš. Potem pa ... fak. Nehote začneš cincati in se neumorno spraševati, ali je bila odločitev prava (Ja, tudi pri tridesetih, ko takšne notranje turbulence skorajda niso več družbeno sprejemljive in je treba imeti jasno razdelan notranji svet.) Zdajle se na primer sprašujem, ali sploh nadaljevati tale razmislek.  Za cel vojaški bataljon izvrstnih blogerjev imamo. In če tvoje pisanje ni eksplozija umetelno nanizanih besednih zvez, spletenih v božične vence, vse skupaj izpade precej brez veze. Nekomu ali večini ne boš všeč. Ne glede na to, kako zelo razvit ali nerazvit je tvoj čustveni faktor.

Resnica pa je, da je ves strah odveč. Nikoli ne boš vsem všeč. Vedno se bodo našli ljudje, ki jim bodo šli na živce že awkward nasmeški, ki jih v svet v zadregi pošilja tvoja podzavest, ali tvoje pogledovanje na vse strani, medtem ko ti oseba x razlaga dogodivščino z morja. In vedno se bodo našli ljudje, ki jim boš všeč natanko tak, kot si. Življenje je pač večplastno. In tako je tudi skrb glede sprejemanja odločitev odveč. Nobena odločitev ni napačna. Vsaka pot ti nekaj prinese. In če ne tavaš po "stranpoteh", ne moreš spoznati, kaj ti v življenju ustreza in kaj ne. To pa je bistvo našega bivanja, ni res?

V vsako odločitev je treba torej ugrizniti tako strastno kot v svoje najljubše sadje. Vitamine dobiš v vsakem primeru, tudi če imajo včasih malce grenak priokus.

Komentarji

Priljubljene objave