Kava je zdrava. In še uspava.

Jutro se začne z dobro kavo – še zlasti če jo lahko spijemo na svojem balkonu z vzhodno lego v družbi sosedovega mucka, ki ga z osladnimi "mucu muci" zlahka privabimo v naročje. No, moja jutranja kava ni de facto jutranja, ker sem itak tak zaspane, da običajno potegnem najmanj do enajstih in preskočim rane ure zlate ure, poleg tega pa niti ni vezana na uro. Rada jo spijem tudi po južini, in to v vseh verzijah – kapučino, ki je s svojim belim penastim klobučkom klasičen staroljubljanski posh drink, kavo iz kofetjere na domači terasi, ki zaradi dodatka ovsenega mleka in vanilije najbrž privabi celo čebeljo družino, turško kavo iz mamine mostarske džezve, ki me črna ko zamurc vedno spomni na naše južnjaške roadtripe, belo kavo s službenega avtomata, ki je pravzaprav bolj espresso in verjetno ne vsebuje niti k od kofeina, a jo zeksam bolj zaradi principa coffee breaka oziroma našega desetminutnega lektorskega mitinga kot česa drugega. Družabna kava, bi se najbrž reklo takšni kavi, ki razen socialne komponente nima posebne funkcije. Moja je namreč vedno taka. Me ne zbudi. Bolj uspava, najbrž zaradi dodanega sladkorja. Kava je zdrava, pravijo kofetarji. Ena na dan, pravim jaz. Čeprav največkrat spijem dve. Ker ena ni nobena.