sreda, 04. januar 2017

Časosplet praznuje deset let!

Moj ljubi blog me spremlja že deset let! Od leta 2007 do danes sem naklamfala 481 objav – leta 2016 sicer zgolj eno, in ker je novo leto idealen čas za takšne in drugačne zaobljube, si zdaj lahko optimistično rečem, da bo v prihodnjem nastala kakšna več. Ob tej priložnosti pa objavljam povezave do desetih najbolj branih (klikanih) objav. (Priznam, malo se zgledujem po Nergaču, a blog samo enkrat piha deset sveč.)

 Voila, here we go!  

Loh je zlata, loh pa ni. Ker Emšo je mogoče tudi prelisičiti ...

 9. Sol v kavo 
Človek se v trenutku neprištevnosti hitro zmoti. Tudi meni se je zgodilo. :)
 
Leta 2014 sem odkrila vse skrite čare trenirke in postala trenirkar. Vem, 20 let prepozno, ampak bolje slej kot nikoli.

7. 5 nasvetov za (b)lažji vsakdan
Najlažje je talat nasvete drugim, pravijo ...

6. Top šit
Vožnja na relaciji Ljubljana-Obala je top šit!

5. Jambi 
Edina objava, ki je nastala lani, pa še ta je copy-past moje študentske poezije. Se posipam! 

Sicilija je eden od najlepših (in najbolj dišečih) krajev, kar sem jih obiskala, Sicilijanci pa sila simpatični in tudi prefrigani ljudje – še zlasti, kadar se usedejo v avto ...

3. Kaj je hotel povedati avtor 
 ... so nas spraševale učiteljice v šoli. Je res vsaka interpetacija poezije prava? Ima res vsaka pesem globlji pomen? 

2. Kdo smo lektorji
Post, ki sem ga verjetno največkrat delila. Jah, takle mamo. Lektorji (ali bolje rečeno lektorce) smo pač zakon!

1. Prešernu
Sonet, namenjen velikemu mojstru besed. Hvala tudi tistim, ki ste po spletu iskali podatke o našem doktorju fig in se mimogrede oglasili še na Časospletu. :)



ponedeljek, 13. junij 2016

Jambi


(sonet)

Zatišje najdem v pesmi. Rada se igram
z verzi. Moje male igrače: jambi.
Polomljene ležijo v travi. V shrambi
narave. Otroško razmetani. Priznam,

pospravljam jih počasi. Saj ne znam.
Nikoli nisem znala. Rada jih bi
počistila v sonet. In kam bi
z vsemi verzi brez oblike? Kam

naj dam te svobodnjake? V platnice?
Preveč so igrivi. Včeraj sem jih skrila
v stih. A vedno se izmuznejo iz vrstice

in letajo po strehi ... Ah, ta krila!
Jaz sem sešila drobne perutnice.
Namesto ptic sem jih v nebo spustila ...

nedelja, 30. avgust 2015

Zmečkana poezija

Včeraj sem brskala po omari in našla nekaj svoje "zmečkane" gimnazijske poezije, za katero sem že malce pozabila, da še obstaja. In resnično je - malček zmečkana!


Zmečkan sonet
(sonet v jambskem enajstercu)

Utrinek piše rimane vrstice.
na zvezdnati papir, ki bdi nad nama
Nikogar ni na obali. Midva sama
sediva pod lestencem lune. Ptice

so kitice skrivnostne govorice.
Metafora je temna panorama,
in sporočilo skrivna skalna jama,
ki čuva vse pomene in daljne klice

refrena. In morda bleščeč dragulj.
Spominjam se, da se je v nočni bubi
rojeval pesniški navdih – igriv metulj,

ki se je valjal v moji žepni gubi.
Ne vem več, kam je odletel ta kragulj,
zmečkan sonet, posut s poljubi.

nedelja, 31. maj 2015

O slovenskih narečjih ...

... izpod peresa 18-letnega Jureta Aleksejeva.

"... raba narečij je danes skoraj kriminalizirana! Ljudje pogosto pravijo, da so jim 'ušle' narečne besede in se čutijo krive. Šole zatirajo rabo narečij in propagirajo rabo knjižne (umetne) slovenščine. Zakaj neki se čutimo krive, če govorimo jezik, ki ima veliko zgodovinsko pomembnost (narečje je eden največjih kulturnih spomenikov neke regije), ki je naraven in se je ustvaril v teku stoletij, ne pa v knjigi uveljavljenega slavista? V čem je umetno ustvarjena knjižna slovenščina več vredna od narečja? Zakaj sme slavist svoje domače narečje vključiti v knjižni jezik, običajen Slovenec pa ne sme spregovoriti narečne besede? Pogost odgovor je, da je knjižna slovenščina narodotvoren element. V preteklosti je bila taka trditev popolna resnica. Ker smo vedno živeli pod zatiralskimi režimi, smo Slovenci potrebovali dokaz, da smo narod, da imamo kulturo in da smo enakovredni 'dominantnim narodom' (beri: Nemcem).  Danes, ko smo baje samostojni, nam to ni več potrebno. In knjižna slovenščina se je s tem spremenila iz 'dokaza enakovrednosti in kulture' v uničevalca dediščine. Neizprosen diktat knjižne norme je najprej marginaliziral narečja, nato pa jih preprosto iztrebil. V drugih državah je kaj takega nenavadno. Zadnjič sem gledal BBC in slišal člana britanske lordske zbornice, ki je kolegom govoril v škotskem narečju. Pri nas bi se v takem primeru po govorcu verjetno vsul plaz kritik o lokapatriotizmu, neizobraženosti, literarni ignoranci itd.
Morda pa tudi ne, saj imamo v Sloveniji (navkljub vojni proti narečjem) narečje, ki uživa skorajda uradno podporo: ljubljanščino. Če si kdo upa spregovoriti v prleščini, je nemudoma razglašen za 'neizobraženega Prleka', otroci, ki gledajo Garfielda, pa se lahko do nezavesti naposlušajo uradno odobrene ljubljaščine."

(Jure Aleksejev: Za pest esejev, 2011)  

sobota, 23. maj 2015

6 dejstev o Sicilijancih

Že dlje časa sem nameravala ustvariti tale zapis. Namreč eno o Sicilijancih. Če sem bila ob Rimljanih morda malce ravnodušna, so Sicilijanci točno tisto, kar si človek prestavlja pod besedo Italija. Še zlasti, če gre malo dlje od sladoleda in pice ...

1. Sicilijanci so edinstveni šoferji. Če ste mislili, da ste na cesti videli vse, se najbrž globoko motite. Brez zadržkov ustavijo sredi ceste, si ogledajo panoramo in skočijo na espresso ali dva. Mirno ustavljajo in polkrožno obračajo tudi v neosvetljenih tunelih. "Galeria non illuminata" se jim zdi zadostna oznaka za tunel, v katerem je svetlobe približno toliko kot v šumi na Gorjancih.

2. Sicilijanci so hitri in spretni šoferji. Če je omejitev 50, vozijo sto. Če vozite po omejitvah, vam trobijo. Policaji ne delajo drugega, kot mahajo, da vozite hitreje. Sicilijanci niso objestni ali nesramni, nestrpnost in temperament imajo v genih. Ste opravili CPP?  It doesnt matter! Znaki so brez pomena, zato se sprašujete, zakaj so pravzaprav tam. Stop znak ima toliko glasu kot poslanec v Zgornji Kungoti.

3. Sicilijanci imajo zanimiv odnos do narave. Če se čez cesto slučajno preveč razraste rožni grm ali limonovec, ga zavarujejo s količki in postavijo znak "delo na cesti". Nič ne de, če je to edina avtocesta na otoku, za katero ste plačali cestnino. Manjša cesta se lahko konča kjerkoli, ker je preostanek pač odnesel plaz.

4. Sicilijanci so sila praktični. S svojimi trideset let starimi in precej obdelanimi fiat pandami se tlačijo skozi ozke uličice, za katere si ne bi nikoli mislili, da so namenjene prometu. S kakšnim večjim karavanom ste opleli. Na vzpetino namreč stisnejo toliko hiš, kolikor se le da. Relief je nepredvidljiv, zato je prostor treba izkoristiti. Četudi se vam zdi skorajda smešno, pa je za turista, vajenega razloženih naselij, pogled na takšno gručasto naselje neprecenljiv.

5. Sicilijanci živijo počasi. Četudi se na prvi pogled zdi, da njihov vsakdanjik diktira raketni tempo, v resnici ni tako. Simpatični nonoti se zbirajo na glavnih trgih ter razpravljajo in briškulirajo pozno v noč. Če sedite v lokalni gelateriji,  se počutite, kot da ste ujeti v brezčasni mehurček. Nikomur se nikamor ne mudi."Tranquilo, tranquilo" bo izraz, na katerega boste brez dvoma pogosto naleteli.

6.  Sicilijanci obvladajo kuharijo in posedujejo nešteto okusov. V najbolj zakotni oštariji na otoku vam pripravijo najboljše testenine, kar ste jih kdaj jedli. Limone rastejo v drevoredu sredi Taormine, pomaranče so sladke in sprašujete se, ali je to res tisto sadje, ki ga pozimi jeste doma. Če bo carinik na letališču navdušen nad vašim nasmehom, boste z ročno prtljago morda domov pretihotapili celo limončelo, marmelado, pesto ali rdeče vino izpod Etne. A kljub vsemu nikoli ne veste. Zato okuse na Siciliji zares izkoristite v vsej njihovi razsežnosti!


četrtek, 16. april 2015

Dnevnik Bridget Jones - ček!

Priznam, včasih pogledam kakšen res butast ameriški film. In priznam, včasih me razvedri, četudi ameriški filmi običajno niso niti malo smešni. Te pa posrkajo iz ljubljanske kotline in te dramatično zabrišejo čez pobočja losangeleških gričev v neki popolnoma nerealen svet. Na primer: revno dekle iz Malibuja se preživlja s pospravljanjem prestižnih vil. Najame jo bogati par. On je sila simpatičen in šarmanten režiser,  ona pa ledena kraljica z umetnimi ustnicami, ki v njegovem najnovejšem muzikalu igra glavno vlogo. Ženska maltretira ubogo dekle, gospod pa ji je vedno bolj naklonjen. Nekega popoldneva, ko gre v kuhinjo pit mleko, jo zasači, kako med čiščenjem afriške vaze prepeva Can you feel the love tonight. Presune ga njen izjemen pevski talent. Vtakne jo v muzikal in se znebi domišljave žene. Ali: ženska srednjih let, uspešna kolumnistka, nima sreče z moškimi. Zaljubljena je v privlačnega urednika, ki iz steklene pisarne goreče flirta s sodelavkami. Prepičani smo, da bosta pristala skupaj, a ta – dramatični preobrat – se na koncu poroči z novinarko revije  Cosmopolitan. Kolumnistke ne tolažijo samo kavč, basanje s sladoledom in film Casablanca, ampak tudi sosed in prijatelj iz otroštva, ki ob večerih prihaja k njej, da skupaj pijeta viski. Tisti večer ugotovi, da je bila ves ta čas pravzaprav zaljubljena v prijatelja.

Včeraj sem si ogledala britansko različico tovrstnih filmov, posneto po knjigi. "A res še nisi gledala Bridget Jones, al kaj?" me je namreč začudeno pobarala kolegica. Ne, po štirinajstih letih, odkar je film zunaj, mi nekako še ni uspelo. Ajde, pa dejmo, sem si rekla. Gre za žajfasto štorijo, pri kateri konec predvidevaš, še preden zalaufaš BS player. A britanski filmi so vedno nekako bolj sofisticirani od ameriških. Evropski prostor nekako deluje bolj ruralno in pristno, čeprav tole, saj vem, v tem kontekstu zveni pretirano. Filma res niso snemali v Cornwallu. Renée Zellweger v vlogi Bridget izpade še kar posrečeno. Kombinacija Colin Firth in Hugh Grant tudi kar vžge. Če ste privrženec liffovske eksotike, se vam bo univerzalno sporočilo "tudi če nisi popoln, lahko najdeš popolno ljubezen" zdelo banalno in zlajnano, film pa butast. A včasih se niti ne zavedamo, po kako hudičevo banalnih principih deluje ves ta svet. 

torek, 07. april 2015

Jaz sem za lager, pa ti?

Še pred osmimi leti sem sovražila pivo. Če se je šlo na tovrsten drink, sem naročila malibu ali kakšnega od tistih rozastih koktajlov, ki jih pijejo dame s čivavami v torbici. Potem pa sem nekega dne pokusila pšenično pivo. Klasični bavarski Franziskaner. In to v enem izmed ljubljanskih irish pubov, tam, kjer ljudje na mizah skoraj nimajo drugega kot polliterske guinnesse. Zaljubila sem se v pšenico (ali bolje rečeno v piva,  s katerimi so si grla hladili menihi v nemških kloštrih). Čez nekaj časa sem s pšenice presedlala na ječmen. Če govorimo zunaj okvira nemškega biergartna in žeščih oktoberfest pivovarn, mi je bilo najjače Ožujsko, ker je bilo najbolj sladko in so ti ga servirali na hrvaških rivah skupaj s pogledom na morje. Potem sem odkrila bogato aromo slovenske pivovarne, ki hmeljast napitek servira v zelenih piksnah. Laško Club s fensi zlato kapo daleč poseka vse svoje brate (če seveda s tem mislimo na unione, staropramne, navadne laške in heinekene in ne jadramo po eksotičnih morjih manj komercialnih pivovarn). Sicer pa mi je bil lager vedno in mi je še danes top šit! Irci in Angleži  lahko s svojim aleom ter kombinacijo sadne/kavne arome in hmelja zaradi mene briljirajo v svetovnih pivnicah, ampak gosta, rumena in sladasta piva, ki jih ponuja celinska Evropa, za moje pojme nimajo konkurence. Weihenstephaner, Paulaner, Benediktiner ...  Z Atlantika se jim ob bok lahko postavi edino Honey Dew, ki ga nadgrajuje medena niansa in je pravzaprav eno boljših piv ever, Kilkenny s čudovitim žametnim okusom, ki si ga res lahko privoščiš ob vsaki priložnosti, in irska klasika - Guinness (kadar si malo lačen, a se ti ne da v restavracijo).

Pitje piva je en tak poseben obred. V tej najstarejši alkoholni pijači na svetu se namreč skriva neskončno okusov. In nikoli jim ne prideš do konca (samo v Sloveniji imamo več kot 30 popisanih pivovarn). No ja, meni ni treba prav daleč, ker sem pri pivih očitno en tak zapečkarski nemški klasik. Saj veste: Guten Tag, ein Augustiner, bitte! (Še vedno pa se pustim povabiti na festival piva na degustacijo in čakam, da me kakšna neodkrita zlata tekočina vrže na rit.)

četrtek, 26. marec 2015

Kaj je hotel povedati avtor?

Veliko ljudi se boji poezije. Je lepa, a varljiva. Je abstraktna in dostikrat nad območjem, ki ga nadzira razum. Je v megli kot Kovičev Južni otok ali se po šalamunovsko kot kakšen gorski slap cedi iz podzavesti. Kaj je hotel povedati avtor? Vsaka intepretacija je prava, če jo le znamo ustrezno argumentirati. To sem počela vse življenje. Samosvoje intepretirala pesmi in se odmikala od učbeniškega panja, za katerega se mi je včasih zdelo, da mi ponuja lažni med. Enkrat sem kapitalno zgrešila. Ko sem v seminarski nalogi žensko v pesmi označila kot pesnikovo ljubezen, v resnici pa je šlo za pesnikovo mamo. Zasrala sem. Zasrala sem, ker se nisem dovolj natančno pozanimala o ozadju. (Najraje bi sicer kar zamolčala, da je bil isti pesnik pozneje tema moje diplomske naloge, ampak ne bom.) Sita sem bila dolgoveznih življenjepisov, ki so mi jih ponujali učbeniki. Mislila sem, da zmorem brez tega.

Večkrat si v avtu zavrtim pesem American Pie Dona McLeana. Ne razmišljam dosti o besedilu in si brezskrbno prepevam refren. Pevci Ritchie Valens (tisti, ki poje La bambo), Buddy Holly in Jiles Perry so 4. februarja 1959 umrli v letalski nesreči. McLean, ki  je bil tisti čas še raznašalec časopisov, se je bojda o omenjeni nesreči poučil z naslovnice, ki jo je imel v naročju. Četudi sam pravi, da se njegovih pesmi ne da intepretirati in da je to pač poezija, je po smrti treh rock 'n' roll legend napisal tole:

But February made me shiver
With every paper I'd deliver
Bad news on the doorstep
I couldn't take one more step

I can't remember if I cried
When I read about his widowed bride
But something touched me deep inside
The day the music died.

So bye bye, miss American pie.

Pri poeziji je vedno treba poznati ozadje – ker včasih lahko skriva grenko sadje.

torek, 17. marec 2015

Ugotavljam ...

- da mi je neizmerno všeč stereotipno rjava barva, s katero so prepleskane stene in predpasnički kelnarjev v Cacaotu,
- da se vsak dan samodejno zbudim deset minut pred budilko,
- da ne morem normalno jesti njokov in piščanca, če na krožniku ni še zelenjave,
- da so na instagramu še kontejnerji za ločevanje odpadkov kot iz risanke,
- da delam stavčnočlensko analizo svojih stavkov, medtem ko blogam,
- da bi se včasih lahko bolj postavila zase in koga poslala v k ... oper,
- da se staram in moji lasji kljub Johnu Friedi niso več tako sijoči kot nekoč,
- da je Clarksonu kar malo prav, zakva se pa dela norca iz pežoja :),
- da mi je noro všeč tale komad,
- da bom ta post objavila, četudi je bil že zelo blizu kontejnerčku – tistemu za embalažo. Vsebina se je namreč nekontrolirano razlila iz nje. 

sreda, 11. marec 2015

Čakajoč na dobro predstavo

V ljubljansko Dramo zahajam od 12. leta. Včasih sem se v zlatorjavi sedež pogreznila (izraz je pretiran, saj se sedeži ne ponašajo z nevemkakšno udobnostjo, so pa postrojeni kot steklenice refoška v kakšni kraški vinski kleti) približno dvakrat na mesec. Skoraj vsaka predstava je bila večerna pravljica, če se izrazim po strniševsko, in v Dramo sem se vračala kot Lassie domov.  Trikrat sem si ogledala Shakespearovega Othella (ko je bilo pod Millerjevo režisersko taktirko na sceni več vode kot na Ljubljanskem barju), trikrat Čakajoč Godota, štirikrat Zbrana dela Williama Shakespeara (na eni od uprizoritev me je Mandić med občinstvom izbral celo za sodelovanje, in ko sem prišla na oder, sem najbrž zafarbala kot velikonočni pirh) ter sedemkrat Ta veseli dan ali Matiček se ženi, kjer je šlo sicer za povsem klasično uprizoritev, a s popolno igralsko zasedbo, ki je preprosto vžgala. Tako zelo, da se mi je zdelo, da bo med aplavzom kar zagorelo. Približno tretjino predstav sem si ogledala po dvakrat in bi si jih še več, če ne bi imela občutka, da bom ob žepnino. Dramo bi lahko na kakšnem uradnem papirju najbrž označila kar kot začasno bivališče in bi bila to tudi danes, če se razmere ne bi drastično spremenile (ah, kako zasidrani so v človeku publicizmi!). Zadnji dve leti namreč opažam, da je praktično vsaka predstava, pa naj bo to Hamlet, Triptih Agate Schwarzkobler ali Fužinski bluz, stlačena v sodobni okvir. Še raje ga presega s kakšnim futurističnim vložkom ali rekvizitom ala usnjeni kavč z vgrajeno vesoljsko postajo. Vzdušje je morbidno kot v tipičnem slovenskem filmu. Brez črnih kostumov, slačenja (eden od akterjev je običajno Mandić) in krvi praktično ne pridemo do prvega odmora. Nekdo se dere, kot da ga koljejo (in najbrž tudi ga). Videti je, kot bi bil vsaj del besedila vzet iz disertacije doktorskega študenta na filozofiji. Za piko na i se od nekod pripelje tekst v powerpoint predstavitvi, lajt motiv, ki je projiciran na balo sena ali črn zaslon, ki nadomešča sceno. Vse skupaj daje vtis, da ima zadeva globlji pomen. Najbrž ga tudi ima. Agonija sodobnega človeka.
"Fina je bla, a ne," dregne Marija Micko, ko se srečata pri garderobi.
"Super, ja," odvrne Micka in vzame plašč, ki ji ga pomoli Janez. "Še zlasti tretje dejanje," še navrže.
Obe sta intelektualki in nobena ne bo priznala, da polovice predstave ni razumela. Ali da je sita agonije sodobnega človeka v teatru. Tega jima tudi ne moremo zameriti. Tanka je meja med genialnostjo in norostjo. In ob kakšni predstavi se resnično vprašam, na kateri strani stoji oder ljubljanske Drame.

četrtek, 19. februar 2015

Kar včasih izpade večji car

Avto je ko en dojencelj ... Ves čas ga moraš futrat, ga umivat, ker je ves posran, mu menjavat gumijaste čevlje, pa še siten rata ob najbolj neprimernem trenutku ... But I love my car! Pravzaprav sem hotela nanizati še nekaj vrstic o svojem zelencu, predvsem o tem, kako me je bilo danes sram, ko je šel prekrit s sračjimi dreki in odtisi mačjih tac čez tehnični pregled, ampak sem se nemudoma odločila, da skočim na drugo temo (fino je, če znaš po besedilu skakati vsaj pol tako spretno kot Peter Prevc, sicer imajo bralci občutek, da so se znašli v in medias res lunaparku).  Ob tretji povedi (ajde, stavku, da ne boste rekli zagamani slovenisti) sem se namreč začela spraševati, zakaj imam vedno tako veliko potrebo po tem, da svoje blogovske zapise  krancljam z angleškimi strukturami. In zakaj slovenščina po mojem notranjem slovarju v nekaterih primerih ne zveni tako glamurozno. Nimam pametnega argumenta. Vem samo, da se I love my car sliši še kar normalno, ljubim svoj avto pa niti ne. V prvem primeru gre za stavek, ki ga na televiziji slišimo uz ust ameriškega igralca vsaj enkrat na teden in se nam zdi običajen kot doberdan, ljubim svoj avto pa bolj občasno, ponavadi iz ust gosta v eni od slovenskih pogovornih oddaj, v kateri se psihiater trudi talati nasvete, kako žene ne more nadomestiti jekleni konjič. Tudi če po avtocesti galopira kot lipicanec. Ampak tole je zdaj najbrž en bolj posran argument. Še bolj posran kot avto. Seveda se tudi ljubim svoj avto sliši glamurozno! In tudi jaz kljub občasnim germanskim izbruhom ljubim slovenščino. Vse njene lj, nj, šč, žv in preostale čudovite mešanice glasov, ki  najbrž v le redkih jezikih zvenijo tako eksotično, živo mamljivo, pošteno zapleteno in sklanjavo godrnjavo. V dvoje lepo je. Ampak jbg, v Great Gatsbyju  nastopajo avtomobili, v Kekcu pa pač ne. In ka:(r) pač včasih izpade večji car. 

sobota, 14. februar 2015

Vedno ...

Vsi imamo neke ustaljene navade, še zlasti v domačem okolju – ko nekaj počnemo/naredimo vedno ali zelo pogosto, pa se mogoče tega niti ne zavedamo oziroma se nam zdi povsem samoumevno. Ne gre za jutranje pitje kofeta, ampak za morda malce nevsakdanje stvari, ob katerih kdo utegne povzdigniti obrv ali nozdrv. Serviram svojih pet"vedno":

- za ozadje na kompu si vedno nastavim fotko s kakšnega tropskega otočja. Običajno gre za  kader, ki bi ga lahko vtaknili v predstavitveni honeymoon film. Trenutno moje ikone počivajo na maldivijski plaži (mozzilo firefox bo ravnokar zalil val). Saj veste, kdo si ne bi želel pogleda na morje po napornem srfanju po netu?

- glasbo vedno poslušam z naglavnimi slušalkami, z njimi prav tako gledam tudi filme (če sem seveda v solo različici). Senheiserce špilajo že osmo leto, poleg tega imam tudi brezžične slušalke, s katerimi se lahko slobodno šetam po sobi in si  predstavljam, da nastopam v Mary Poppins;

- na okenski polici poleg mize imam vedno angleški slovar in spenjač, čeprav oboje uporabljam precej poredko. But you never know what you're gonna get, right? Če imaš SD (secretary disorder), se ti očitno zdi, da lahko vsak trenutek vstopi Britanec ali gora papirjev, ki jih je treba na vsak način speti;

- navadno mleko pijem samo takrat, kadar sem zunaj na kavi ali drugega ni pri roki. Sicer pa vedno sojino/ovseno/riževo ...  Fejk mleko gre tudi v palačinke, mlečni gres, vanilino, čokolino, kakav, razne omakice in smutije;

- čaj vedno pijem za kompom oz. tevejem, kavo pa bolj poredko. Razlog najbrž tiči v tem, da mi kavo uspe spiti, še preden pridem do ekrana, čaj pa je pač prevroč (celo zame). Zato ga srkam počasi, na easy. English manners in to. Če tisti, ki me poznate, zdajle slučajno rezgetate od smeha, pa samo tole: you fools and horses :)

In vaših pet "vedno"?

nedelja, 08. februar 2015

Prešernu

En sonetkič, ki sem ga napisala v študenskem času. Kratko in malce sladko. Hkrati pa grenko. Kot je grenak naš čas ... V spomin na mojstra verzov ...

Prešeren
(italijanski sonet)

Povedala vam bom skrivnost. Resnico.
Vsaka pesem je naprodaj. Oglate
metafore in stihi. In bogate
oklepajoče rime. Pletenico

gazel so dali v izložbo. S potico
z okusom po Prešernu. Ne poznate?
Popust samo za vas. Zastonj imate
akrostih iz fig. Romantično sladico.

A ob tem v sebi čutim žalost. Strah.
Ko vedno bolj upada cena stiha,
ostaja mu samo še en poslednji dah -

vzdihljaj tercin. Potem se zviha
v denar. Sonet, napisan zgolj na mah,
umira. Pesem vedno težje diha.

sreda, 21. januar 2015

Zakaj je bloganje najbolj kul na ceumu svetu

 - ker imajo tvoje misli lahko piknik v Tivoliju ali pa se sprehodijo do Madagaskarja (in to brez kakršnega koli pasporta);
-  ker ti nihče ne more zlomiti svinčnika;
-  ker lahko napišeš 10 namigov, kako pripraviti hobotnico z vloženimi hruškami, četudi nisi kuharski mojster;
 - ker lahko tvoje besede oblečejo metafore, ko pridejo pred parlament, in slečejo metafore, ko hočejo biti ekshibicionistično direktne; 
-  ker lahko napišeš objavo z naslovom Moja včerajšnja dogodivščina, četudi ta ne zanima nikogar razen best frendice, ki je bila zraven, ko te je sladoledar včeraj častil kepico čokoladnega sladoleda;
-  ker tvoja redakcija deluje 24 ur na dan
-  in ker ti noben na ceumu svetu ne bo popravil besed "jače", "awesome" in "džabe" :)  

petek, 09. januar 2015

Čez pet minut (ČPM)

"Halo? Center za socialno delo," se sladko oglasi v HTC-jev zvočnik.
"Dober dan," cukrasto odzdravim in se kot vedno sprašujem, zakaj se pri konverzaciji nikoli ne spomnim uporabiti besede jutro. Ali večer. Tudi če ob enajstih zvečer na Petrolu kupujem bencin. (Dober večer se namreč sliši tako buržujsko. A veste tisti začetek dialoga, ko se starejše dame srečajo na premieri predstave Figarova svatba v avli ljubljanske Opere? "Dober večer. Imaš tudi ti zlati abonma?" No, to.)
"Dober dan," torej rečem kljub zgodnji jutranji uri. "T. Gorup pri telefonu. Imam eno vpraš ..." 
"Lahko pokličete v času uradnih ur?" mi gospa urno skoči v stavek kot zajec v grm.
"A niso uradne ure?" razočarano bleknem, ker očitno nisem usposobljena za branje podatkov, objavljenih na spletnih straneh.
"Od osmih naprej," uslužbenka centra navrže pojasnilo kot v kakšnem youtube skeču:
[Čez deset minut.]
"Dober dan. T. Gorup pri telefonu. Še enkrat kličem." Prisiljen smeh. "Imam eno vprašanje, in sicer glede volonterskega pripravništva ..."
"Čakte, vas vežem."
Po slušalki se razlije tolažilen zastonjski koncert.
"Halo? Center za socialno delo," z mano komunicira drug, nekoliko globlji ženski glas, ki prekine sproščujočo telefonsko arijo.
"T. Gorup pri telefonu," jaz že malce nelagodno. "Imam eno vprašanje, in sicer glede volonterskega pripravništva in vloge za uveljavljanje..."
"Ja ne, za to pa nismo mi," takoj vehementno povzame sogovornica. "Vas bom prevezala. Sam mal."
Spomnim se tistih for, ki sem jih že pred leti dobila na mail. Šlo je za sličice uradnih uslužbencev, povezane s puščicami, ki vodijo od enega okenca do drugega in se nato končajo nekje pri okencu Z2/345.54. Takrat se mi je še zdelo, da gre za namišljeni stereotip neučakanih strank.
"Prosim? Center." 
"T. Gorup," se ponavljam kot domači papagaj. "Imam eno vprašanje, in sicer glede volonterskega pripravništva in vloge za uveljavljanje..."
"Poklical ste v tajništvo. Vas bom vezala ..."
 "Čakte mal," jaz že razkurjeno. "Ste že tretji, kamor so me vezal. Mi lahko daste eno konkretno številko, kamor se lahko obrnem glede vloge za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev in volonterskega pripravništva?"
"Ja, seveda, gospa, vam bom dala številko. Mamo gospo, ki se s tem ukvarja. Mate pisalo?
[Zapišem številko.]
"Sicer vas bom pa kr vezala. Vam ne bo treba tipkat."
Zvoni v prazno. Še dobro, da sem si nakracala številko in lahko še trikrat pokličem. V četrto gre rado.
"Prosim? CSD."
"Dober dan. Imam vprašanje glede vloge za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev za volonterske pripravnike."
"Ja, seveda. Kaj vas pa zanima? Čakte, sam mal. Me stranka čaka. Čakte. Vas lahko pokličem nazaj, gospa? Mi daste vaš kontakt? Vas pokličem nazaj. Čez pet minut."

Ste že videli uradnika, ki vas kliče nazaj na mobilca? Jaz tudi ne. 


sobota, 03. januar 2015

Čas za dober tek

Eden od mojih ključnih novoletnih ciljev je, da bi odkrila recept, kako pripraviti čas, da bi mi ga kastrola dneva servirala toliko kot razkuhanega riža. Ta cilj je namreč most, ki vodi do nadcilja –  laufati vsaj trikrat na teden, pa tudi če bodo z neba leteli porcelanasti kitajski talarji. V zadnjih dveh mesecih namreč zapažam, da se vse prevečkrat naslanjam na oguljeno frazo "nimam časa". Zanjo sem še pred časom trdila, da je izmišljija ljudi, ki želijo na vsak način dajati vtis prezasedenosti: "jz sm čist preveč kul, vsi se ga hočjo hengat z mano". Pa ni. Včasih je "nimam časa" kruto stanje, ki te prisili v to, da v dan zaorješ hitro in malce"napovrh". In to ni v mojem slogu. Stvari se običajno lotevam fokusirano, čeprav zavoljo tega naredim manj kot kdo, ki obvlada tajniško jadranje skozi življenje. Pri teku pa čas sploh ne bi smel biti vprašanje. It is a must. Pa tudi če čas ni razkuhan riž, ampak zgolj al dente makaron. Samo da na koncu dneva lahko rečeš: Dober tek. Pa hvala enak za dober korak.





sreda, 31. december 2014

Jaz, trenirkar II

Eno izmed najjačih odkritij letošnjega leta je bila zame gotovo trenirka. Saj veste, prideš do tiste faze, ko trenirka ni več samo za čekiranje Instagrama na domačem računalniku, ampak se v njej znajdeš tudi v lokalni oštariji in celo na obisku pri prijateljicah. In tako sem letos postala trenirkar. Ker se burja ob morju rada razburja in se kavbojke iz Zare nenadoma zazdijo cheap šit, trenirko kakopak oblečem tudi za dveourni roadtrip po primorki. In tako na Lomu nič hudega sluteč v trenirki zakorakam po svojo tradicionalno petrolko (Petrolova kava, op. a.). Zadekana sem, kot da potujem v København in da bom namesto kave spila liter Vitrexa. Z rokavom bunde nerodno poderem kartonasti lonček s kapučinom, ki ima čez gosto peno že posute čokoladne mrvice. Kako neprikladno! Vroča tekočina se razlije po trenirki (madona, in ravno čez logotip pume)  ter po piščancih gospoda, ki stoji poleg mene. Če bi bili piščanci živi, bi najbrž kar zakokodakali od šoka, tako pa so hvala bogu nepremočljivi in še v odtenku kave in gospod pravi, da ni panike. Veter jih bo že osušil. Tenkgod! In kaj s polito trenirko? Tudi ni panike. Pravi trenirkar ima v kufru vedno dve trenirki! Pa srečnga pa zdravga!


sreda, 17. december 2014

Včasih moraš biti miki miška

Zalotim se, da se včasih preveč ukvarjam s stvarmi, ki same po sebi ne zahtevajo ukvarjanja. Ali jih nasilno  pilim do popolnosti. Stvari imam rada vnaprej načrtovane, ne maram presenečenj in kočljivih situacij, ki nastanejo ob preveliki spontanosti. Kot da sem kakšen britanski wedding planner. Ali arhitekt, ki ves čas tuhta, ali je narobe zrisal tisto bajto in ali se bo sesedla, še preden bo v strop vgrajena zadnja štukatura. Nisem. In ja, dopade se mi eno uro vnaprej splaniran roadtrip v Zgornje Priniče, ki ga vržeš na plan, ker se ti ne ljubi več posedati na ljubljanskem kapučinu. Ampak velikokrat se premalo zavedam, da življenje ni načrt. Je štorija s presenetljivimi zapleti. Komplkatorji že a priori beremo tragedijo, četudi gre v resnici za komedijo ali celo grotesko, ki na koncu vate infiltrira ironičen življenjski nauk. Ni ti treba odpirati Nove zaveze. Že Disney ti pove, da včasih preprosto moraš biti miki miška. Razširjene roke, nasmeh do nebes. In že si legendica. It's easy as that. Le verjeti moraš, da je življenje en navaden smešen strip. In zatežene strice skopušnike jemati z malce rezerve.


ponedeljek, 15. december 2014

Vonj po praženi čebuli

"Iz kuhinje je zadišalo po praženi čebuli" je verjetno ena najbolj zlajnanih fraz, ki jih boste našli v slovenski literaturi (po moje se pojavi vsaj v vsakem desetem slovenskem romanu, o kratkih zgodbah rajši sploh ne govorim). Nekakšen "biti ali ne biti" sodobne slovenske književnosti. In če bi imel Instagram možnost prenašati vonjave, bi bila socialna omrežja verjetno polna pražene čebule. Šala mala. Verjetno ga posekata vsaj dišeča kava in sveže pokošena trava, če ne tudi vonj poletja in vonj po dežju. Ampak vonj po praženi čebuli resnično upravičuje svoj klišejski sloves. Po prehladni vohalni neodzivnosti  me je namreč danes edino ta vonj potolažil, da moj nos še deluje. Res je sicer, da sem pila kavo iz avtomata. In da nihče v moji bližini ni strašil s  kosilnico ali kremo za sončenje. Ampak a veš tisto, ko zavonjaš praženo čebulo in se v tvojih mislih nemudoma odpre velika restavracija najrazličnejših jedi, ki direktno iz misli neustavljivo trkajo na tvoj želodec? No, to.

Mah, nč. Grem jest.

četrtek, 11. december 2014

Veseli december

Za božični duh je vedno dnar, sem danes slišala poznavalsko pripomniti gospoda, ki je v Maxiju pred mano kupoval kruh in radoživo nagovarjal ženo, naj vzame še kakšen čokoladni rogljič. Najbrž kar ustrezna kapitalistična ugotovitev, ki pojasnjuje, zakaj dva meseca v letu z vsake predsocialistične stavbe v Ljubljani visijo napol oskubljene smrečice, živahne lučkice in plastični dedki mrazi. Veselemu decembru se bo kmalu pridružil tudi veseli november. In mogoče še veseli julij, avgust in oktober. In vsi ga bodo skupaj hengali v čarobnem prazničnem mehurčku. Še zlasti julij, ko gremo na morje in se nam reži tja do ušes. Koprske palme bi bile lahko okrancljane vse leto. In to povsem upravičeno. Priznam, ne maram decembra. Pa ne toliko zaradi lučkarsko-štantarskega optimizma (ta se mi zdi – priznam – kljub vsemu še vedno precej otroško očarljiv). Bolj zaradi mraza. Resnično ne razumem ljudi, ki se pod ogrevalnimi gobami več ur družijo na kuhancu in se pretvarjajo, da jih sploh ne zebe (mogoče jih pa res ne?). Če bi imeli veseli julij, se tudi jaz celo noč hengam na kvazivinu. Ni problema. Skrajni čas, da se za praznike prestavim v kakšen tropski pas. Ker v danem kontekstu se vse skupaj sliši precej bitstroumno nesmiselno.