O slovenskih narečjih ...
... izpod peresa 18-letnega Jureta Aleksejeva.
"... raba narečij je danes skoraj kriminalizirana! Ljudje pogosto pravijo, da so jim 'ušle' narečne besede in se čutijo krive. Šole zatirajo rabo narečij in propagirajo rabo knjižne (umetne) slovenščine. Zakaj neki se čutimo krive, če govorimo jezik, ki ima veliko zgodovinsko pomembnost (narečje je eden največjih kulturnih spomenikov neke regije), ki je naraven in se je ustvaril v teku stoletij, ne pa v knjigi uveljavljenega slavista? V čem je umetno ustvarjena knjižna slovenščina več vredna od narečja? Zakaj sme slavist svoje domače narečje vključiti v knjižni jezik, običajen Slovenec pa ne sme spregovoriti narečne besede? Pogost odgovor je, da je knjižna slovenščina narodotvoren element. V preteklosti je bila taka trditev popolna resnica. Ker smo vedno živeli pod zatiralskimi režimi, smo Slovenci potrebovali dokaz, da smo narod, da imamo kulturo in da smo enakovredni 'dominantnim narodom' (beri: Nemcem). Danes, ko smo baje samostojni, nam to ni več potrebno. In knjižna slovenščina se je s tem spremenila iz 'dokaza enakovrednosti in kulture' v uničevalca dediščine. Neizprosen diktat knjižne norme je najprej marginaliziral narečja, nato pa jih preprosto iztrebil. V drugih državah je kaj takega nenavadno. Zadnjič sem gledal BBC in slišal člana britanske lordske zbornice, ki je kolegom govoril v škotskem narečju. Pri nas bi se v takem primeru po govorcu verjetno vsul plaz kritik o lokapatriotizmu, neizobraženosti, literarni ignoranci itd.
Morda pa tudi ne, saj imamo v Sloveniji (navkljub vojni proti narečjem) narečje, ki uživa skorajda uradno podporo: ljubljanščino. Če si kdo upa spregovoriti v prleščini, je nemudoma razglašen za 'neizobraženega Prleka', otroci, ki gledajo Garfielda, pa se lahko do nezavesti naposlušajo uradno odobrene ljubljaščine."
"... raba narečij je danes skoraj kriminalizirana! Ljudje pogosto pravijo, da so jim 'ušle' narečne besede in se čutijo krive. Šole zatirajo rabo narečij in propagirajo rabo knjižne (umetne) slovenščine. Zakaj neki se čutimo krive, če govorimo jezik, ki ima veliko zgodovinsko pomembnost (narečje je eden največjih kulturnih spomenikov neke regije), ki je naraven in se je ustvaril v teku stoletij, ne pa v knjigi uveljavljenega slavista? V čem je umetno ustvarjena knjižna slovenščina več vredna od narečja? Zakaj sme slavist svoje domače narečje vključiti v knjižni jezik, običajen Slovenec pa ne sme spregovoriti narečne besede? Pogost odgovor je, da je knjižna slovenščina narodotvoren element. V preteklosti je bila taka trditev popolna resnica. Ker smo vedno živeli pod zatiralskimi režimi, smo Slovenci potrebovali dokaz, da smo narod, da imamo kulturo in da smo enakovredni 'dominantnim narodom' (beri: Nemcem). Danes, ko smo baje samostojni, nam to ni več potrebno. In knjižna slovenščina se je s tem spremenila iz 'dokaza enakovrednosti in kulture' v uničevalca dediščine. Neizprosen diktat knjižne norme je najprej marginaliziral narečja, nato pa jih preprosto iztrebil. V drugih državah je kaj takega nenavadno. Zadnjič sem gledal BBC in slišal člana britanske lordske zbornice, ki je kolegom govoril v škotskem narečju. Pri nas bi se v takem primeru po govorcu verjetno vsul plaz kritik o lokapatriotizmu, neizobraženosti, literarni ignoranci itd.
Morda pa tudi ne, saj imamo v Sloveniji (navkljub vojni proti narečjem) narečje, ki uživa skorajda uradno podporo: ljubljanščino. Če si kdo upa spregovoriti v prleščini, je nemudoma razglašen za 'neizobraženega Prleka', otroci, ki gledajo Garfielda, pa se lahko do nezavesti naposlušajo uradno odobrene ljubljaščine."
(Jure Aleksejev: Za pest esejev, 2011)
Komentarji