Oh, Apulija!

Kdaj bi že morala napisati tale post, pa je tipkovnica vedno zbezljala kam drugam. In tudi zdajle hoče, ampak jo trdno držim za backspace, da je ljubica ne more nikamor (po)brisati. In na ta zadnji dan leta jo že vlečem tja dol v Apulijo, na ozko petko italijanskega škornja, ki v arabskem ritmu živahno štorklja po turkiznem morju.  Oh, Apulija! Ti bela kraljica, ki si videti, kot da so te naredili iz sladkorja! In ko se tvoje sladke bele stene topijo v vročem popoldanskem soncu, pustiš človeka sanjati o makaronih s škampi (makaronarji imajo do večera siesto, in ko pokukaš skozi lesena sinje modra polkna, si zaželiš, da bi nona vstala z divana in se zmigala čistit tiste klapavice)  Oh, Apulija! Dežela, kjer te na vsaki pečini pričaka torre in kjer zvečer na razbeljeni terasi srkaš ravno prav hladno rdeče vino, ker te tvoj airbnb host preseneti s prijetno novico: "My family has a wine shop and I have a bottle for you. Its a welcome gift."

Oh, Apulija! Še na zadnji dan leta mi misli uhajajo k tebi ...