Nova realnost ali zdaj lahko spet uživamo – a ne preveč

Nova realnost. Ena od številnih besednih zvez (in ena redkih brez pripetka korona), ki smo jih v zadnjih tednih poslušali vsak dan. Prišla je tudi v zahodni svet, lahko smo spremljali, kako se je postopno zajedla v staro celino in jo – če se izrazim malce dramatično – začela počasi in boleče razžirati. Pristojni so med zanesenimi govori, ki so vsaj na začetku spominjali na čase kolektivnega dirjanja v socialistična blokovska zaklonišča, med drugim sporočali, naj uživamo, dokler še lahko. Ob vsesplošni tesnobi in strahu smo samoizolirani  in zaprti v občine s svojimi bližnjimi, sodelavci in prijatelji komunicirali po raznih skypih in zoomih, za katere se zdi, da jih je izlegla prav koronakriza (ta kokoš je izlegla še številna druga "jajca"). Zdaj, ko je vodilni hešteg tega leta #ostanidoma passe, lahko spet uživamo. A vendarle ne preveč. Tu je nova realnost, tu je cvetober ukrepov, ki  jih sicer med nas mečejo nekako tako, kot že malo opita nevesta meče poročni šopek. Stare realnosti, v kateri smo se v petek zvečer skupaj s prijatelji fliknili čez šank in se plazili drug po drugem, da smo naredili spodoben selfi, ni več. Zdaj smo recimo veseli, če lahko počnemo reči, ki so se nam prej zdele povsem samoumevne. Če se lahko denimo zapeljemo na vikend v Savudriji in pokosimo trato. Če lahko spijemo kapučino na terasi lokala namesto na domačem balkonu. Ta je boljši kot kdajkoli prej. Tudi če že med prvim požirkom razmišljamo, v kateri žep smo zatlačili tisto masko.