Tek v mrazu je hudič ... dokler ...

Bi šla teč, ne bi šla teč, bi šla teč? Ne vem. Žrtev cincanja sem, te pošasti, ki me neutrudljivo lovi na maratonu življenja in me s čekani negotovosti ugrizne, ko je to najmanj potrebno. Morala bi ven! Slabo vest imam že zaradi sonca (ne vem, od kod dafak to pride, kot da je sonce neko zlato božanstvo tam zgoraj, mi pa smo mu kolektivno podrejeni in refleksno skočimo vsakič, ko prvič pomoli rumeno taco izza oblaka).

"O, šit!" je prvo, kar mi prileti iz ust, ko stopim na balkon, da bi preverila, kaj na talarju servira poznonovembrski dan. Obraz mi objame sladoledast luft, tam zadaj za oblaki pa se hinavsko reži kisla debelušna limona. "Jebeš sonce!" Zdi se mi, da koordinator mojih dnevnih dejavnosti neprijazno žuga z medlim kazalcem in čez pet minut čez ušesa že ponižno tlačim Hoferjev trak. Kot ste ukazali, gospod!

Ko s hoje presedlam na tek, se mi zazdi (rekli boste, da pretiravam, kar je kakopak tudi nekoliko res), da na vsaki nogi za sabo vlečem vojaško floto, ki je devetnajsto enainštiridesetega napadla Pearl Harbour. Mimo mene bežijo ostanki jesenskih barv, ki jih počasi spirajo bolj bledi odtenki. Moji rušilci pa počasi prodirajo po PST-ju proti Rožniku. Zima veselo maha izza vogala, a ji prisolim klofuto. Ni še prišel tvoj čas, ljubica! Mišice se počasi ogrevajo, vse bolj se mi dozdeva, da pridobivam oblast nad svojim telesom. Pravi preskok pa se zgodi nekje na četrtem kilometru, tam pri živalskem vrtu, ko se stroj dobro naolji in dobiš občutek, da s telesom vzpostavljaš globok prijateljski odnos. Da mu boječe izpoveduješ svoje tegobe, on pa te posluša in se odziva natanko tako, kot ti prija in je dobro zate. Kot nekakšen terapevt, ki je povrhu tega, da je kakovosten, še zelo dobro plačan (nekaj seveda opravijo tudi izdatno blažene najkice). Na šestem kilometru sem že napol omamljena v tekaški evforiji. Vsemogočna sem!  Prevzamejo me epska čustva, ki jih dodatno spodbuja running motivation plejlista in skorajda nekoliko pretiran zanos, ki že malce spominja na pijanost. Moje ladje s polno hitrostjo plujejo proti nebu! Kljub temu pa sem popolnoma trezna. Ker sem pravkar zaužila najboljšo drogo na svetu ...  Živijo, sonce, dragi tovariš!

Komentarji

Priljubljene objave