Pravljica
Mlada jelka je žalostno zrla v oblačno nebo. Bila je najmanjši iglavec v gozdu in ni se znala prav obnašati v družbi odraslih dreves, ki so jo obkrožala, poleg tega pa je zdela še malce razvajena. »Pojdimo se obmetavati s plodovi!« je rada vzklikala in se šopirila s svojimi košatimi vejami, da bi pritegnila pozornost. Ali pa: »Prepletajmo se in naredimo neprehoden pragozd!« Kadar to ni zaleglo, je začela jamrati: »Bolna sem! Mislim, da me je napadel detel!«
Takšne in drugačno sitnarjenje so drevesa poslušala vsak dan, a zrasla so previsoko, da bi se jim ljubilo ukvarjati z mlado jelko. Zdelo se jim je preneumno, sicer pa sploh niso imela časa, zato so le obrnila svoje krošnje stran ter se posvetila pametnejšim opravilom.
Drevesa namreč niso premogla te modrosti, da bi spoznala, da jelka v srcu ne premore niti kančka razvajenosti in da si v resnici želi samo malo njihove družbe, nekoga, ki bi se igral z njo. Daleč naokoli namreč ni bilo nobenih dreves njenih let in zaradi tega ji je bilo silno dolgčas. A drevesa so imela svoje resne pogovore o fotosintezi ali cvetenju, kakršna so pač značilna za odrasle, in se niso menila za mlado jelko.
»Nimamo časa,« so ji rada vzvišeno pojasnjevala. »Pusti nas pri miru.«
A ni bilo vedno tako. Kadar je jelka kakšno ušpičila, so takoj našla čas za karanje in prekinila s svojimi drevesnimi pogovori. V trenutku so se obrnila dol k njej, če je recimo pričela poskakovati sem ter tja. »Tako nevzgojena si, da te ne bodo nikdar uporabili za božično drevo,« so jo takoj opominjala. »Takšno častno službo lahko opravljajo le najspokojnejša drevesa. Ti pa niti v drevoredu ne moreš stati!« Če se je Jelka igrala s sinicami, kar je zelo rada počela, jim tudi ni bilo prav: »Pusti ptiče pri miru. Ugnezdila se bodo v tvojih vejah in potem se njihovega čivkanja ne boš več znebila,« je godrnjal hrast. Kadar je ponoči pihal veter, je jelka tako zelo rada šumela, saj jo je ta skrivnostni zvok pomirjal in jo počasi zibal v spanje. A vedno se je iz katere krošnje oglasilo negodovanje: »Kakšen trušč je zdaj to?« je zategnila stara bukev, ki jo je mučila nespečnost. »Niti ponoči nimamo več miru! Že tako mi luna sveti v listje, zdaj pa še tole!«
»Dovolite, da mi slavec zapoje uspavanko pa bom nehala šumeti,« je zaprosila Jelka. »Nimamo časa za take otročarije,« je bil seveda odgovor. »Zdaj je čas za spanje.«
In tako je Jelka postajala vse bolj nesrečna. Točila je debele smolnate solze in povešala veje.
Nekega popoldneva pa je prišel v gozd moški, si ogledovali drevesa, se kremžil in odkimaval z glavo. A takoj ko je zagledal mlado jelko, so se njegove oči razjasnile. Svež les! Tudi Jelka si je radovedno ogledovala moža. Morda se bo hotel igrati skrivalnice z mano, je pomislila, a je to misel kmalu opustila. Kajti mož je iz nahrbtnika privlekel sekiro. Jelka se je prestrašila in že je pomislila, da prihaja njen konec. Drevesa pa so zviška ljubosumno opazovala dogajanje, saj so takoj ugotovila, kam pes taco moli. »Najmlajša med nami je, pa bo prva dobila službo!« so rohnela, da je njihovo listje kar pordelo. »Gotovo jo bodo uporabili za tram v kakšni prestižni vili!« je nevoščljivo sikala lipa.
Mož je dolgo časa rezal Jelkino deblo, nato si jo je naložil na rame in jo odnesel v svojo delavnico. Ko je jelka odhajala, je mahala drevesom, ta pa so le vpila za njo: »Da slučajno ne bi strohnela! In pazi, da si ne boš pridobila preveč grč! To ni lepo!« Edino vrba žalujka je dvignila vejo in Jelki prijazno odzdravila, nato pa se je spet poglobila v svoje večno žalovanje.
V delavnici so jelko obdelali, zbrusili in premazali z lakom, da se je njen les čudovito svetil. In naposled je bilo delo končano. Iz jelke so napravili otroško gugalnico. Jelki sprva to ni bilo čisto nič všeč. Na otroškem igrišču, kamor so jo postavili, se je počutila še bolj osamljeno kot v gozdu. Tam so vsaj stari hrasti sem in tja le spregovorili kakšno prijazno besedico z njo, tukaj pa ni imela zares nikogar. No, poleg nje je stal edino napol polomljen vrtiljak, ki je vsake toliko časa v spanju zahreščal s svojimi zarjavelimi kolesci, ampak to najbrž ne šteje. »Kako obupno je biti gugalnica,« je žalostno vzdihovala Jelka.
Naslednjega jutra pa so igrišče napolnili otroci. Gugali so se na gugalnici iz jelke in se smejali. Jelka je bila na začetku slabe volje, a ko je ugotovila, da se ta mala bitja pravzaprav želijo igrati z njo, se je navzela njihovega navdušenja.. Zdaj se končno lahko igra in zabava in ni ji več dolgčas! Ob tem spoznanju jo je preplavila neznanska sreča. Otroke je gugala tako visoko, da so imeli občutek, da so se dotaknili neba ali vsaj vrha zvonika. Od veselja so kar vriskali. Jelki pa je to sila dobro delo, saj takšnega vriskanja ni še nikoli slišala.
In tako so se igrali dan za dnem. In dan za dnem so otroci prepričevali svoje starše, naj tudi oni preizkusijo novo gugalnico in se dotaknejo neba ali vsaj zvonika, a odrasli so le nejevoljno odkimavali z glavo in godrnjali, da zdajle pač nimajo časa in naj jih pustijo pri miru …
Komentarji