The Roadtrip (Dalmacija, Bosna)

Vem, da sem dva meseca prepozno poprijela za "pero", ampak bolje slej kot nikoli ... Bolje slej, kot da mi tisti prej uide iz spomina ...

Sploh ne vem, kje naj začnem ... Pri policaju, ki se je ob štirih zjutraj skrival nekje med belokranjskimi griči in se nas kljub prehitri vožnji usmilil, ali pri hrvaški pokrajini, ki se je odpirala, ko smo vse navdušene (čeprav nenaspane) drvele proti Splitu in našemu kampku ... Ali pa če kar spustim Split in prvo postavljanje šotorčiča in domorodsko kuhanje kosila na kuhalniku (gobova juha iz vrečke) in čudovito plažico z belimi kamenčki in skakalnice in osemindvajsetalinevemkoliko stopinjsko vodo ... Ne ne, Split mora bit!

Prav tako mora bit tudi kulturno udejstvovanje v starem delu mesta ...


... in spoznavanje domačinov (ampak tale ni domačin) ...



Z našo pridno "šoferico" smo se peljale še južneje - do Dubrovnika.
Mesto je v svojem romantičnem starem slogu pravi dragulj Dalmacije ... Lepota! Razgled nanj ... še lepši ...

aja ... spodaj ...

Morje čisto ko suza ...


... včasih na plaži srečaš kakšnega hecnega domačina, ki hoče na vsak način nate prilepiti takole hobotnico. Malo se ustrašiš, seveda ... on pa: Tamara, ona se boji hobotnice ... ... Pa mu odvrneš: pa ja se ne bojim ... a nije baš lijepa ...:)


In potem zopet ne vem, kje bi spet začela ... ali nadaljevala ... ker pride na vrsto popolnoma drugačen svet ... Bosna! Tudi ona ima svoj "zlat prstan" - Mostar ...


... in Miranov hostel s toplo in domačo atmosfero: za dobrodošlico dobiš kavo ali čaj in ob večerih za mizo sediš in klepetaš s " svetom v malem" ...


Mimo "plavanja" v Neretvi (12 C) seveda ne morem ...


pa še mimo marsičesa ne ...npr. tekmovanja v skokih z mostu ...

... za vse bi nabrž porabila tri dni in nekaj milijonov MB ... Zato se ustavimo pri skokih in pojdimo nazaj v Split; pokramljali bi lahko še o splitskih znakih, kuhanju v dežju, kupovanju plastičnih stolov - edinih dodatnih pripomočkov pri kampiranju (kosilo na kamnih je bilo malce neudobno) ... in še marsičem ...

Ampak zdaj je čas, da se počasi vrnemo nazaj v Slovenijo, v avtu pojemo dobre stare slovenske pesmice ... in v Tamarini kuhinji obujamo spomine ...

Bilo je ... nadbriljantno!