Anekdota: reševanje hiše Društva slovenskih pisateljev
Po osamosvojitvi Slovenije, spomladi leta 1992, ko sem bil predsednik
slovenskega PEN, se je nenadoma na kavo napovedal prvi ameriški
veleposlanik. Začel si je ogledovati te prostore in trkati po lesu.
Obraz se mu je razlezel v zadovoljen smehljaj. Rekel je: "Krasno, tukaj
bi lahko imeli sestanke, manjše sprejeme, zunaj bi lahko prirejali vrtne
zabave." Z grozo sem ugotovil, da želi imeti hišo za ameriško ambasado.
Rekel sem mu: "Z vsem dolžnim spoštovanjem, gospod, toda ZDA nimajo
dovolj denarja, da bi kupile to hišo." Najbrž nikoli v življenju ni
slišal takšnega stavka, obraz se mu je vidno podaljšal. Laskam si, da
sem malce prispeval k temu, skupaj z Milošem Mikelnom, da je ta hiša
ostala pisateljska. Kulturna, zgodovinska in simbolna vrednost stavbe je
neprecenljiva.
Komentarji