Ljubljana je ljubljena

... in priljubljena! Kadarkoli se sprehajam skozi mestno jedro, vidim ... turiste! Japonske, kitajske, italjanske, nemške ... Ko čakam na gradivo v knjižnici, si predstavljam, kako preživijo dan v naši prestolnici ...

Če so tik pred penzijo in premorejo modrost, da je rana ura zlata ura in da je dan treba izkoristiti, v Slonu spijo do pol sedmih, če pa so študenti in jim je omenjeni pregovor tuj, v Celici mirno potegnejo do enajstih. Zajtrkujejo nekaj random, morda kruh s kajmakom in marmelado (tradicionalnega zajtrka Slovenci nimamo). Z jutranjim soncem obsijani Kongresni trg, filharmonija, univerza, NUK in Križanke jih popeljejo skozi zgodovino in arhitekturo našega malega glavnega mesta. Jutranjo kavo spijejo v Le Petit Cafeju, dopoldanski čaj v Čajnici. Sprehodijo se skozi Staro Ljubljano ali, kot pravi Majda Sepe, "čez Šuštarski most, levo na Mestni trg, desno na Stari trg, po spomine po mladost čez Šuštarski most". In tam pustijo kakšen evro uličnemu umetniku. Seveda se pošetnejo tudi čez Čopovo (če so ženskega spola, zavijejo v H&M, moški na kebab, če pa so Italijani, do Čopove sploh ne pridejo, ker jih zadrži Armani v Galeriji Emporium). Turisti kajpada komaj čakajo, da se povzpnejo na Ljubljanski grad (vsaj v eno smer grejo z vzpenjačo). Na stolpu v objektiv ujamejo nekaj superpanoram in profilk za facebook z Rožnikom v ozadju. Gostilna na Gradu je kot nalašč za tiste, ki želijo pokusiti tradicionalno slovensko hrano. Majhna, a lična porcija (piranski brancin s kepico krompirja) pusti še nekaj prostora za sladico. S torto v Zvezdi ali na Nebotičniku ne morejo zgrešiti, ljubitelji narave pa si morda privoščijo še popoldanski sprehod po Tivoliju, ogled fotografske galerije na prostem in sladoled v Čolnarni ... In kaj je lepšega kot večerno pohajkovanje čez Prešerca, kjer naš največji pesnik očarljivo zre vanje (četudi ima v mislih drugo damo), nočni sprehod ob Ljubljanici in koktejl s pokojnimi kolegi v Skeletu ... Vse to seveda v dvojini.