Življenje z zasloni

Zdi se nam normalno ... In niti ne vidimo več, kako zlovešče bolščijo v nas ... Zasloni namreč ... Zjutraj čakamo na postaji in nestrpno pogledujemo na tablo z oranžnimi napisi, ki nas vestno obveščajo o minutah priihoda posameznega avtobusa (bog ne daj, da nas preseneti novica "podatki trenutno niso na voljo", saj potem niti ne vemo, ali moramo kavo vase zliti v eni ali treh minutah) ... Ko se usedemo na avtobus, nas že pozdravi nov enkran ... Vesele Mobitelove reklame in "pametne" SMS-misli z nadležno glasbo vpijajo naš pogled, ki bi se tako rad usmeril skozi okno in spremljal dogajanje na ulicah ... Ko mu to končno za nekaj sekund uspe, se mu že zazdi, da je predolgo nepremičen in da mora nujno preklopiti nazaj na virtualo ... Decimetrski ekran z internetom in vsemogočnimi aplikacijami, ki ga privlečemo iz žepa, mu ponuja veliko več kot siva Ljubljana z zamišljenimi in odsotnimi ljudmi, ki hitijo na delo in namesto na zapestju čas prav tako preverjajo v dlani, v katero so vkleščeni iphoni, blackberryji, nokie ter njihovi drugi bratje in sestre ... Če pa slučajno nismo obsedeni s telefonom, pa nič zato ...  Doma nas namreč čakajo prijatelji: plazme, pred katere se zleknemo po službi, ipadi, kindli, prenosni in neprenosni računalniki, ki nas kar kličejo in rotijo, da v rednih presledkih preverjamo mail ali družabno omrežje ...

In tako neki popoldanski utrinek napišemo na blog, namesto da bi ga utelesili s svinčnikom na list papirja ... E-utrinek, ki se seseda vase v nekem drugem svetu, nemočen, ker ga lahko "ugasne" že nevihtna strela, ki trešči v električni kandelaber ...