Službe se grejo skrivalnice

Vam je že kdaj kdo rekel "dandanes noben k**** ne zaposluje"? Meni neštetokrat, še zlasti od takrat, ko nas je zajela kapitalistično-recesijska mrzlica, za katero še danes nismo odkrili pravega zdravila. Država bi najbrž res potrebovala močan finančni odmerek, ampak lahko vam povem iz prve roke: splet je preplavljen s ponudbami, toliko jih je, da niti ne utegnem vseh prečekirati, pa sem iz tiste stroke, ki ji radi pravijo humanistična mrtvouda  (vendar pa je pri tem – poudarjam – treba zapluti malce čez obzorje "hočem biti učiteljica slovenščine v osnovni šoli"). Težava številka ena: na vsako od razpisanih ponudb delovnega mesta verjetno prispe devetdeset prošenj. Kakšna je torej možnost, da pogodbo v podpis pomolijo ravno meni? Težava številka dve: kadrovska nam je rekla, da moramo razpisati delovno mesto, but we dont care, kandidata imamo že vnaprej izbranega. Hipokrat ve, da nisem ravno sangvinik, a kljub omenjenemu žolčnemu kamnu trga zaposlovanja sem optimist. Večkrat grem na Šmarno, gledam Ljubljano in si mislim: drago moje mesto, nekje moraš skrivati službo zame. Še nobene skrivalnice se namreč niso igrale večno.