Čakajoč na dobro predstavo

V ljubljansko Dramo zahajam od 12. leta. Včasih sem se v zlatorjavi sedež pogreznila (izraz je pretiran, saj se sedeži ne ponašajo z nevemkakšno udobnostjo, so pa postrojeni kot steklenice refoška v kakšni kraški vinski kleti) približno dvakrat na mesec. Skoraj vsaka predstava je bila večerna pravljica, če se izrazim po strniševsko, in v Dramo sem se vračala kot Lassie domov.  Trikrat sem si ogledala Shakespearovega Othella (ko je bilo pod Millerjevo režisersko taktirko na sceni več vode kot na Ljubljanskem barju), trikrat Čakajoč Godota, štirikrat Zbrana dela Williama Shakespeara (na eni od uprizoritev me je Mandić med občinstvom izbral celo za sodelovanje, in ko sem prišla na oder, sem najbrž zafarbala kot velikonočni pirh) ter sedemkrat Ta veseli dan ali Matiček se ženi, kjer je šlo sicer za povsem klasično uprizoritev, a s popolno igralsko zasedbo, ki je preprosto vžgala. Tako zelo, da se mi je zdelo, da bo med aplavzom kar zagorelo. Približno tretjino predstav sem si ogledala po dvakrat in bi si jih še več, če ne bi imela občutka, da bom ob žepnino. Dramo bi lahko na kakšnem uradnem papirju najbrž označila kar kot začasno bivališče in bi bila to tudi danes, če se razmere ne bi drastično spremenile (ah, kako zasidrani so v človeku publicizmi!). Zadnji dve leti namreč opažam, da je praktično vsaka predstava, pa naj bo to Hamlet, Triptih Agate Schwarzkobler ali Fužinski bluz, stlačena v sodobni okvir. Še raje ga presega s kakšnim futurističnim vložkom ali rekvizitom ala usnjeni kavč z vgrajeno vesoljsko postajo. Vzdušje je morbidno kot v tipičnem slovenskem filmu. Brez črnih kostumov, slačenja (eden od akterjev je običajno Mandić) in krvi praktično ne pridemo do prvega odmora. Nekdo se dere, kot da ga koljejo (in najbrž tudi ga). Videti je, kot bi bil vsaj del besedila vzet iz disertacije doktorskega študenta na filozofiji. Za piko na i se od nekod pripelje tekst v powerpoint predstavitvi, lajt motiv, ki je projiciran na balo sena ali črn zaslon, ki nadomešča sceno. Vse skupaj daje vtis, da ima zadeva globlji pomen. Najbrž ga tudi ima. Agonija sodobnega človeka.
"Fina je bla, a ne," dregne Marija Micko, ko se srečata pri garderobi.
"Super, ja," odvrne Micka in vzame plašč, ki ji ga pomoli Janez. "Še zlasti tretje dejanje," še navrže.
Obe sta intelektualki in nobena ne bo priznala, da polovice predstave ni razumela. Ali da je sita agonije sodobnega človeka v teatru. Tega jima tudi ne moremo zameriti. Tanka je meja med genialnostjo in norostjo. In ob kakšni predstavi se resnično vprašam, na kateri strani stoji oder ljubljanske Drame.

Komentarji

Oseba Matej Zalar sporoča …
Desetka.

Priljubljene objave