Sonce in Luna ...
... na nebesnem karnevalu so izbirali tudi najlepšo masko - in prvo nagrado so prisodili Soncu in Luni za njun sončni mrk! Sonce se je smejalo z vsemi svojimi žarki.
"Hvala, Luna!" Sončni mrk je najlepša stvar na svetu. Naj večno traja!"
Luna je bila zadovoljna, da je omogočila Soncu malce igre in počitka.
"Zdaj boš pa najbrž moral odleteti," mu je žalostno rekla.
A Soncu se ni nikamor več mudilo. "Ostal bom s tabo" ji je rekel. "Ves dan in vse svoje dni se bova igrala sončni mrk in plesala po nebu!"
A tokrat je bila Luna modrejša kot njen starejši prijatelj. "Kaj pa zemlja, ki brez tvoje svetlobe ne bo obdrodila?" ga je opomnila. "In nešteta usta rastlin, živali in ljudi, ki bodo lačna brez tvojih žarkov? In starci, ki se jim bo mraz zavlekel v kosti? In otroci, le kako naj otroci zrastejo brez tebe?"
Sonce je žalostno zrlo v neskončno nebo, na svojo neskončno, neskončno težavno življenjsko pot. "Prav imaš, ne smem jih pustiti na cedilu. Izdelovanje svetlobe je moja usoda ... Glas sonca ni nikoli zvenel tako obupano: "A kako naj živim brez tebe? Se ne bova nikoli, nikoli več igrala? Grmeče ihtenje mu je stresalo ognjene prsi.
"Nikar ne jokaj, Sonce," ga je skušala potolažiti Luna, čeprav je tudi njo stiskalo v grlu. "Seveda se bova igrala."
In sta se dogovorila, da se bosta vsako jutro in vsak večer za trenutek srečala na meji njunih kraljestev, med Dnevom in Nočjo: jutranja in večerna zarja bosta kraja njunih srečanj. Zjutraj bo Sonce vzhajalo in Luna zahajala, zvečer pa bo Sonce zahajalo in Luna vzhajala. Kajti, Sonce je kralj Luči, Luna pa princesa Noči.
Tako je zapisano v zvezdah ...
Boris A Novak: Mala in velika luna, str. 46.
"Hvala, Luna!" Sončni mrk je najlepša stvar na svetu. Naj večno traja!"
Luna je bila zadovoljna, da je omogočila Soncu malce igre in počitka.
"Zdaj boš pa najbrž moral odleteti," mu je žalostno rekla.
A Soncu se ni nikamor več mudilo. "Ostal bom s tabo" ji je rekel. "Ves dan in vse svoje dni se bova igrala sončni mrk in plesala po nebu!"
A tokrat je bila Luna modrejša kot njen starejši prijatelj. "Kaj pa zemlja, ki brez tvoje svetlobe ne bo obdrodila?" ga je opomnila. "In nešteta usta rastlin, živali in ljudi, ki bodo lačna brez tvojih žarkov? In starci, ki se jim bo mraz zavlekel v kosti? In otroci, le kako naj otroci zrastejo brez tebe?"
Sonce je žalostno zrlo v neskončno nebo, na svojo neskončno, neskončno težavno življenjsko pot. "Prav imaš, ne smem jih pustiti na cedilu. Izdelovanje svetlobe je moja usoda ... Glas sonca ni nikoli zvenel tako obupano: "A kako naj živim brez tebe? Se ne bova nikoli, nikoli več igrala? Grmeče ihtenje mu je stresalo ognjene prsi.
"Nikar ne jokaj, Sonce," ga je skušala potolažiti Luna, čeprav je tudi njo stiskalo v grlu. "Seveda se bova igrala."
In sta se dogovorila, da se bosta vsako jutro in vsak večer za trenutek srečala na meji njunih kraljestev, med Dnevom in Nočjo: jutranja in večerna zarja bosta kraja njunih srečanj. Zjutraj bo Sonce vzhajalo in Luna zahajala, zvečer pa bo Sonce zahajalo in Luna vzhajala. Kajti, Sonce je kralj Luči, Luna pa princesa Noči.
Tako je zapisano v zvezdah ...
Boris A Novak: Mala in velika luna, str. 46.
Komentarji