Avto ni potica

Ob pol dvanajstih zvečer v naši speči soseski ni več prostega parkirnega prostora za mojega zelenca. "Parknem" ga pred našo garažo in zraven zaparkiram še pol sosedove. Zjutraj me kakopak prijazno predrami soseda, češ da mora mož nekako v službo. Med umikanjem avta (priznam, rikverc mi ne gre, še posebno ne pred jutranjo kavo in rogljičem) se prav po filmsko za las izognem bližnjemu zidu.

Nočno garderobo zamenjam za dopoldanski casual videz in se odpeljem v Ljubljano. Blizu faksa najdem parkirni prostor, v katerega veselo ruknem zelenca. Hevreka! A glej ga zlomka, v denarnici imam samo tri desetcentske kovance, parkirni prostor pa stane 40 centov. Monete nimam, mobitel pa iz neznanih razlogov noče sodelovati s parkirnim avtomatom. Okoli mene se nabere gruča štirih middle-age hipsterjev. Videti je, da so nekoliko nestrpni in da se jim mudi bogve kam, zato jim prepustim parkomat - sicer bi morda še fehtarila za deset centov. Nejevoljno zapustim pravkar osvojeni parkirni prostor, ki si ga očitno ne morem privoščiti, in se pricjazim (ljudje v dežju neradi pretirano pritiskajo na desno pedalo) v center. Na Beethovnovi najdem asfaltni presledek na modri coni in srečno, a nekoliko naveličano vključim zelenca med pisano družbo drugih avtomobilov. Na hrbtno stran Mercatorjevega računa se namenim napisati uro prihoda. A ti zmeda! S seboj nimam niti rdečega lektorskega kulija ...

Še dobro, da redarji zjutraj očitno radi malo poležijo ...               

Komentarji

Priljubljene objave