Neprespano jutro podaljša dan

Vem, odkrila sem toplo vodo, da ne rečem kar termalni vrelec. Ampak takole je: običajno delam popoldne, do enajstih, pol dvanajstih, in ko pridem iz službe (šiht je takšna bevkovska beseda) nikoli ne grem takoj spat. Včasih jem, včasih grem na fejsa, včasih pogledam kakšno serijo (ali kaj drugega kot denimo včeraj, ko mi je ob enih zjutraj čeljust padla na mizo ob videu First Kiss, ki ga je kopica fejs friendov navdušeno nabodla na zid; pa ne od vznesenosti, ampak začudenja nad vsesplošno evforijo – še danes namreč ne vem, v čem je point tega igranega youtubovskega dokumentarca, ki bi bil lahko malce bolj pristno posnet vsaj v  random lokalu, kjer se tare neučakanih parov). Skratka – hodim pozno spat. Ali drugače: I am not a morning person! Zjutraj običajno vstanem, ko tradicionalne slovenske družine že veselo mlatijo govejo juho, danes pa sem si budilko nastavila za ob pol devetih. Ne vem, kaj sem v zgodnjih jutranjih urah počela (mislim, da sem poslušala Bruna Marsa, najbrž stranski učinek vseh tistih prvih poljubov), ampak ob neki dokaj zgledni uri sem obula superge in odlaufala svoj sedemkilometrski krog. Ko sem se vrnila, je bila ura – šele enajst! Enajst! Danes je bil moj dan dolg kot jara kača ... No, roko na srce, bolj kot črv. Zdajle je ura namreč že skoraj dve zjutraj. Ta danes pa je bil očitno že včeraj ...