Planina pod vodo

Vreme za vikend je, kot bi ga naročil v kakšni dobri restavraciji, zato mora biti napitnina temu primerno visoka – sobotni izlet! Obisk Planinskega polja, ki se je v deževnem obdobju zakamufliralo v notranjsko morje, ni ravno v skladu s turistično etiko, ampak človek je lahko tudi diskreten, zamenja lokacijo ali vsaj izohipso in zleze na kakšno Grmado. Ali pa sploh nikamor ne leze, še zlasti po tem, ko ga na križišču za izvozom Unec pozdravi znak "prepovedan promet v obe smeri" (in se pidžoju povesi havba, ker bo moral očitno na parkirišče). Treba bo peš. Sonce sije na polno in dela lažni vtis pomladi na cesti, ki je še vedno oblečena v skleščeno vejevje. Cerkniška občina se kmalu poslovi, dobrodošlico izreka postojnska tabla, med smrekami pa se že svetlika nekaj koktajlsko plavega. Ta velik koktajl se razprostira med kakšnimi šestimi vasmi in je grdo opijanil približno 25 kilometrov obsežno območje. Začetna skrb glede ljubljančanskega imperializma je tako popolnoma irelevantna, saj prometna cesta, ki je zdaj pešpot, kmalu dobesedno ponikne pod vodo, do Planine pa bi lahko prišla samo, če bi se bližnja smreka transformirala v splav. Ker se to ne zgodi, se preprosto obrneva in se odpraviva nazaj. Morje že, morje. Lahko je tebi, če si Ljubljančan  ...