Ko brez miru okog divjam, prijatli prašajo me – kam?

Saj veste, tudi če se v Ljubljano po nekem čudnem naključju odpravite, ne da bi imeli v planerju kakršenkoli de facto opravek, se ta hitro vtihotapi tja, četudi ste ravnokar ugotovili, da ste doma pozabili kuli. Tako in tako si opravil ne zapisujete več v beležnico, ker to namesto vas naredi galaxy s5, je pa pametni telefon še vedno preneumen, da bi lahko nadomestil kemik na štriku in na pošti namesto vas izpolnil obrazec. Ko stojite v jari kači pred poštnim okencem in z eno nogo nestrpno potrkavate po tleh, kot da se boste še isti dan vpisali v začetni tečaj stepa, ugototovite, da trpite za prešernovskim sindromom divjanja. Brez skrbi, niste edini. Za istim sindromom trpi tudi poštna uslužbenka, ki se ji najbrž mudi na cheesa v Burger Kinga, zaradi česar jo bo morala nadomestititi druga sodelavka, morda celo tista virtualna teta Vida z davčne, ter upokojenka za vami, ki precej očitno vzdihuje, ker bo zdaj zamudila na tržnico in dobila samo še gnil lušt. Danes brez opravkov po mestu pohajkujejo le še tisti, ki ne vedo, kam bi s sabo. In morda na prvi pogled tisti, ki si dopoldne še znajo privoščiti kakšen ekobiozdravoživljenje sladoled, čeprav se izkaže, da so to v resnici ljudje, ki na Čopovi talajo flajerje in reklamne letake za delavnice zdrave prehrane, javnoupravni delavci, mamice na porodniškem dopustu in tisti brez službe. Sicer pa vsi dirkamo po opravkih, kot da smo na tekmi v Monte Carlu. Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi, bi temu rekel naš doktor Fig ...