Zakaj sLOVEnija?
Večkrat si predstavljam, kako bi bilo, če bi me rodili na kakšnem tropskem otočju. Ne bi mi bilo treba jesti evropskega recesijskega šmorna, ampak bi verjetno brez večjih pričakovanj glede intelektualistične kariere stregla long island koktajle mladoporočencem v kakšnem izmed turističnih resortov. Najbrž bi furala neko povprečno življenje brez večjih pretresov – pa še drsalk mi ne bi bilo treba kupovati. Terna!
Zakaj ne greš v tujino? me zadnje čase veliko ljudi optimistično pobara, kot da sem poslednji mohikanec, ki vztraja v gnezdu te naše shirane kokoške. Dojela sem, da je večina priložnosti ušla čez mejo in da se te ilegalke še ne nameravajo tako kmalu vrniti. Vendar pa se kljub temu kot kakšen doktor domoljubja oklepam svojega ozemlja in nenadejano razmišljam, kaj mi lahko da tujina. Zame je kot nepopisan list brez priloženega kemika. Rodila sem se v enega izmed najbolj zakompliciranih jezikov na svetu, v katerem se hočem sporazumevati. Patetično do daske, boste rekli. Pa ni samo jezik, je kultura, ki je kot ovijalka zrasla vame.
Ljubim Slovenijo. Malo zato, ker je največji luškanc od države, malo pa, priznam, zaradi besedne igrice, ki jo ustvari cukrasta angleška besedica v njej. Je naša holivudska diva, ki se poleti najraje zasidra na Obali ter kofetka v Piranu, pozimi pa smuča na Krvavcu, in naša babica, ki je v davnih časih šla na jug, z juga ušla leta 1991 in se potem malce izgubila. Ni prihodnosti, ni služb, podjetja propadajo, pravijo, jaz pa še vedno furam neko nostalgijo. Ker slišim, kako nekje med morjem in Alpami, tam, kjer stoji Nebotičnik, častitljiv gospod, ki je lani dopolnil osemdeset let, še vedno tiho bije srce ...
Zakaj ne greš v tujino? me zadnje čase veliko ljudi optimistično pobara, kot da sem poslednji mohikanec, ki vztraja v gnezdu te naše shirane kokoške. Dojela sem, da je večina priložnosti ušla čez mejo in da se te ilegalke še ne nameravajo tako kmalu vrniti. Vendar pa se kljub temu kot kakšen doktor domoljubja oklepam svojega ozemlja in nenadejano razmišljam, kaj mi lahko da tujina. Zame je kot nepopisan list brez priloženega kemika. Rodila sem se v enega izmed najbolj zakompliciranih jezikov na svetu, v katerem se hočem sporazumevati. Patetično do daske, boste rekli. Pa ni samo jezik, je kultura, ki je kot ovijalka zrasla vame.
Ljubim Slovenijo. Malo zato, ker je največji luškanc od države, malo pa, priznam, zaradi besedne igrice, ki jo ustvari cukrasta angleška besedica v njej. Je naša holivudska diva, ki se poleti najraje zasidra na Obali ter kofetka v Piranu, pozimi pa smuča na Krvavcu, in naša babica, ki je v davnih časih šla na jug, z juga ušla leta 1991 in se potem malce izgubila. Ni prihodnosti, ni služb, podjetja propadajo, pravijo, jaz pa še vedno furam neko nostalgijo. Ker slišim, kako nekje med morjem in Alpami, tam, kjer stoji Nebotičnik, častitljiv gospod, ki je lani dopolnil osemdeset let, še vedno tiho bije srce ...
Komentarji