Projekt: Pet prijateljev

Knjižice Pet prijateljev so bile v devetdesetih moja najljubša literatura. Nekakšen otroški investigation discovery, le da v malce bolj soft obliki. Brez posebnega zavedanja, da človekov svet z leti postaja vedno kompleksnejši in od literature zahteva vedno več, sem trdila, da bom Pet prijateljev brala vse življenje. To in nič drugega. Ker sem primerjalni književnik, se takšno dejanje niti v teoriji ne bi moglo odviti, je pa res, da sem zbirko prebrala trikrat. Nekako sem se poistovetila z George (tisto, ki  s svojim tomboy imidžem in trmo vedno naredi malce drame), čeprav sem si vedno želela biti tiha blond figura, kakršna je bila Anne.  Zagotovo pa ste se tudi vi spraševali, zakaj ingverjevo pivo pije mladoletna mladina, kakšen okus ima prekajen jezik in zakaj tršica ne ve, kje je Kirrinov zaliv. Predvsem pa ste sumili, da je sosed, ki z mercator vrečko vsak dan odhaja od hiše, najmanj prekupčevalec s cigaretami in da je v vaši omari z oblačili vhod v skrivni rov.

Skratka, odločila sem se, da celotno zbirko čez poletje preberem četrtič – tokrat z osnovnošolskim spričevalom, ugotovitvijo, da je ingverjevo pivo malce bolj fensi sok, da Julian ni najpametnejši dečko na svetu in da tekst nima nekih jakih slogovnih sredstev. Saj vem, kaj si mislite: književniki smo smešna bitja.