Top šit

Če odštejem nekaj romunskih kombijev z rumenimi zavesami, Italijanov, ki mislijo, da furajo po Kalabriji, in kamionarjev, ki se brez žmigavcev vključujejo s počasnega na navadni pas, je vožnja na relaciji Ljubljana–Obala top šit. Običajno gre nekako takole: če sem sama v avtu, repeatam eno in isto pesem in pojem, če imam sopotnike, jih ne matram, ampak dam na shuffle in pustim, da skladbo izvede za to usposobljeni pevec. Pri Logatcu mi zadiši rogljič, tudi kalamarov se ne bi branila, ampak dokler smrek ne menja bolj tropsko rastlinje, se ne ustavljam. Pri Nanosu, kjer se šaltajo podnebni pasovi, aktiviram brisalce in ugibam, ali mit o nanoški kučmi in slabem vremenu drži. Pred Kastelcem snamem špegle in si jih znova nadenem, ko zapustim predor Dekani. Še pred napisom Vinakoper se derem morje, potem pa se spomnim tistega kdor-prvi-reče-morje-da-za-pivo. Na izolskem Petrolu naredim postojanko. Navadno ne zaradi praznega tanka, ampak zgolj zato, da vzamem petrolko (Petrolova kava, op. p.), ker je kombinacija sladke kave in razgleda na tankerje, ki iz koprskega pristanišča odhajajo v Afriko kot kakšne lepe vide, pač top šit. Vedno je top. Šit je samo, kadar se zabaše tam pri solinah.