Čas za dober tek

Eden od mojih ključnih novoletnih ciljev je, da bi odkrila recept, kako pripraviti čas, da bi mi ga kastrola dneva servirala toliko kot razkuhanega riža. Ta cilj je namreč most, ki vodi do nadcilja –  laufati vsaj trikrat na teden, pa tudi če bodo z neba leteli porcelanasti kitajski talarji. V zadnjih dveh mesecih namreč zapažam, da se vse prevečkrat naslanjam na oguljeno frazo "nimam časa". Zanjo sem še pred časom trdila, da je izmišljija ljudi, ki želijo na vsak način dajati vtis prezasedenosti: "jz sm čist preveč kul, vsi se ga hočjo hengat z mano". Pa ni. Včasih je "nimam časa" kruto stanje, ki te prisili v to, da v dan zaorješ hitro in malce"napovrh". In to ni v mojem slogu. Stvari se običajno lotevam fokusirano, čeprav zavoljo tega naredim manj kot kdo, ki obvlada tajniško jadranje skozi življenje. Pri teku pa čas sploh ne bi smel biti vprašanje. It is a must. Pa tudi če čas ni razkuhan riž, ampak zgolj al dente makaron. Samo da na koncu dneva lahko rečeš: Dober tek. Pa hvala enak za dober korak.