Čez pet minut (ČPM)
"Halo? Center za socialno delo," se sladko oglasi v HTC-jev zvočnik.
"Dober dan," cukrasto odzdravim in se kot vedno sprašujem, zakaj se pri konverzaciji nikoli ne spomnim uporabiti besede jutro. Ali večer. Tudi če ob enajstih zvečer na Petrolu kupujem bencin. (Dober večer se namreč sliši tako buržujsko. A veste tisti začetek dialoga, ko se starejše dame srečajo na premieri predstave Figarova svatba v avli ljubljanske Opere? "Dober večer. Imaš tudi ti zlati abonma?" No, to.)
"Dober dan," torej rečem kljub zgodnji jutranji uri. "T. Gorup pri telefonu. Imam eno vpraš ..."
"Lahko pokličete v času uradnih ur?" mi gospa urno skoči v stavek kot zajec v grm.
"A niso uradne ure?" razočarano bleknem, ker očitno nisem usposobljena za branje podatkov, objavljenih na spletnih straneh.
"Od osmih naprej," uslužbenka centra navrže pojasnilo kot v kakšnem youtube skeču:
[Čez deset minut.]
"Dober dan. T. Gorup pri telefonu. Še enkrat kličem." Prisiljen smeh. "Imam eno vprašanje, in sicer glede volonterskega pripravništva ..."
"Čakte, vas vežem."
Po slušalki se razlije tolažilen zastonjski koncert.
"Halo? Center za socialno delo," z mano komunicira drug, nekoliko globlji ženski glas, ki prekine sproščujočo telefonsko arijo.
"T. Gorup pri telefonu," jaz že malce nelagodno. "Imam eno vprašanje, in sicer glede volonterskega pripravništva in vloge za uveljavljanje..."
"Ja ne, za to pa nismo mi," takoj vehementno povzame sogovornica. "Vas bom prevezala. Sam mal."
Spomnim se tistih for, ki sem jih že pred leti dobila na mail. Šlo je za sličice uradnih uslužbencev, povezane s puščicami, ki vodijo od enega okenca do drugega in se nato končajo nekje pri okencu Z2/345.54. Takrat se mi je še zdelo, da gre za namišljeni stereotip neučakanih strank.
"Prosim? Center."
"T. Gorup," se ponavljam kot domači papagaj. "Imam eno vprašanje, in sicer glede volonterskega pripravništva in vloge za uveljavljanje..."
"Poklical ste v tajništvo. Vas bom vezala ..."
"Čakte mal," jaz že razkurjeno. "Ste že tretji, kamor so me vezal. Mi lahko daste eno konkretno številko, kamor se lahko obrnem glede vloge za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev in volonterskega pripravništva?"
"Ja, seveda, gospa, vam bom dala številko. Mamo gospo, ki se s tem ukvarja. Mate pisalo?
[Zapišem številko.]
"Sicer vas bom pa kr vezala. Vam ne bo treba tipkat."
Zvoni v prazno. Še dobro, da sem si nakracala številko in lahko še trikrat pokličem. V četrto gre rado.
"Prosim? CSD."
"Dober dan. Imam vprašanje glede vloge za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev za volonterske pripravnike."
"Ja, seveda. Kaj vas pa zanima? Čakte, sam mal. Me stranka čaka. Čakte. Vas lahko pokličem nazaj, gospa? Mi daste vaš kontakt? Vas pokličem nazaj. Čez pet minut."
Ste že videli uradnika, ki vas kliče nazaj na mobilca? Jaz tudi ne.
"Dober dan," cukrasto odzdravim in se kot vedno sprašujem, zakaj se pri konverzaciji nikoli ne spomnim uporabiti besede jutro. Ali večer. Tudi če ob enajstih zvečer na Petrolu kupujem bencin. (Dober večer se namreč sliši tako buržujsko. A veste tisti začetek dialoga, ko se starejše dame srečajo na premieri predstave Figarova svatba v avli ljubljanske Opere? "Dober večer. Imaš tudi ti zlati abonma?" No, to.)
"Dober dan," torej rečem kljub zgodnji jutranji uri. "T. Gorup pri telefonu. Imam eno vpraš ..."
"Lahko pokličete v času uradnih ur?" mi gospa urno skoči v stavek kot zajec v grm.
"A niso uradne ure?" razočarano bleknem, ker očitno nisem usposobljena za branje podatkov, objavljenih na spletnih straneh.
"Od osmih naprej," uslužbenka centra navrže pojasnilo kot v kakšnem youtube skeču:
[Čez deset minut.]
"Dober dan. T. Gorup pri telefonu. Še enkrat kličem." Prisiljen smeh. "Imam eno vprašanje, in sicer glede volonterskega pripravništva ..."
"Čakte, vas vežem."
Po slušalki se razlije tolažilen zastonjski koncert.
"Halo? Center za socialno delo," z mano komunicira drug, nekoliko globlji ženski glas, ki prekine sproščujočo telefonsko arijo.
"T. Gorup pri telefonu," jaz že malce nelagodno. "Imam eno vprašanje, in sicer glede volonterskega pripravništva in vloge za uveljavljanje..."
"Ja ne, za to pa nismo mi," takoj vehementno povzame sogovornica. "Vas bom prevezala. Sam mal."
Spomnim se tistih for, ki sem jih že pred leti dobila na mail. Šlo je za sličice uradnih uslužbencev, povezane s puščicami, ki vodijo od enega okenca do drugega in se nato končajo nekje pri okencu Z2/345.54. Takrat se mi je še zdelo, da gre za namišljeni stereotip neučakanih strank.
"Prosim? Center."
"T. Gorup," se ponavljam kot domači papagaj. "Imam eno vprašanje, in sicer glede volonterskega pripravništva in vloge za uveljavljanje..."
"Poklical ste v tajništvo. Vas bom vezala ..."
"Čakte mal," jaz že razkurjeno. "Ste že tretji, kamor so me vezal. Mi lahko daste eno konkretno številko, kamor se lahko obrnem glede vloge za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev in volonterskega pripravništva?"
"Ja, seveda, gospa, vam bom dala številko. Mamo gospo, ki se s tem ukvarja. Mate pisalo?
[Zapišem številko.]
"Sicer vas bom pa kr vezala. Vam ne bo treba tipkat."
Zvoni v prazno. Še dobro, da sem si nakracala številko in lahko še trikrat pokličem. V četrto gre rado.
"Prosim? CSD."
"Dober dan. Imam vprašanje glede vloge za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev za volonterske pripravnike."
"Ja, seveda. Kaj vas pa zanima? Čakte, sam mal. Me stranka čaka. Čakte. Vas lahko pokličem nazaj, gospa? Mi daste vaš kontakt? Vas pokličem nazaj. Čez pet minut."
Ste že videli uradnika, ki vas kliče nazaj na mobilca? Jaz tudi ne.
Komentarji
Tista štorija prej pa ... obup! In to so ljudje, ki bi mogli znati poslušati in pomagati ... Žalostno.