Nova realnost ali zdaj lahko spet uživamo – a ne preveč
Nova realnost. Ena od številnih besednih zvez (in ena redkih brez pripetka korona), ki smo jih v zadnjih tednih poslušali vsak dan. Prišla je tudi v zahodni svet, lahko smo spremljali, kako se je postopno zajedla v staro celino in jo – če se izrazim malce dramatično – začela počasi in boleče razžirati. Pristojni so med zanesenimi govori, ki so vsaj na začetku spominjali na čase kolektivnega dirjanja v socialistična blokovska zaklonišča, med drugim sporočali, naj uživamo, dokler še lahko. Ob vsesplošni tesnobi in strahu smo samoizolirani in zaprti v občine s svojimi bližnjimi, sodelavci in prijatelji komunicirali po raznih skypih in zoomih, za katere se zdi, da jih je izlegla prav koronakriza (ta kokoš je izlegla še številna druga "jajca"). Zdaj, ko je vodilni hešteg tega leta #ostanidoma passe, lahko spet uživamo. A vendarle ne preveč. Tu je nova realnost, tu je cvetober ukrepov, ki jih sicer med nas mečejo nekako tako, kot že malo opita nevesta meče poročni šopek. Stare
