Jutro

(sonet v laškem enajstercu)

Pozimi šepetam potiho oblaku,
naj vsuje soncu sneg v usta. Ptice
zletijo iz blazine, ko slišim klice:
»Daj, vstani že!« Vso noč se peljem v vlaku

po mrzlih tirih repatic. V mraku
prestopim na peron vzhoda. Lice
neba je rdeče. Zadaj so stopnice,
ki vodijo v jutro. Sem na pragu

med zimo in pomladjo - vstop v nov čas
je težek in naporen. Nočem vstati.
Želim nazaj v bel vrt snežink in sanj

in zvezd … A iz sna me vabijo krilati
metulji. In čaroben vonj poljan.
Po nosu me žgečkajo žarki zlati …

(tamchy)