Pesmi ...

... ki pobožajo srce ...

Jacques Prevert
METEOR

Skoz rešetke vojaškega zapora

kot blisk
trešči pomaranča
in kot kamen
pade v čebrič
In jetnik
ves obrizgan z drekom
zažari
radost ga prevzame
Ni me pozabila
Še zmerom misli name

Srečko Kosovel
STARKA ZA VASJO

Lačni otroci ležijo v senu,
burja vihra skozi lino
pod nizkim, sivim čelom hiše -
noč je pokrila ravnino.

Mali sanja: krompirček,
ne eden - polna skleda -
Tiho stopa za temno vasjo
raztrgana sivka Beda.

Drugi sanja: krompirček v obilici
mrzle ročice ogreje. -
Tiho stopa za hišami
in se ledeno zasmeje.

Tretji, četrti in peti in vsi -
tisoč in več - jaz ne morem spati.
Ničesar nimam in vendar mislim:
vse, o vse bi vam moral dati!

Kajetan Kovič
GEOMETRIJA DNEVA

Skoz mesto kock in kvadrov
koraka samoten človek.
Kako rad bi skril svoje nežnosti
v vejico bezga.
Kako rad bi sanjal o velikih godbah
v modrih paviljonih.
V starem parku bi čakal,
da mu zrase grm v dlaneh.
Človek gre
in vse nežnosti so kvadratne,
vse sanje so pravokotne,
vsi grmi so iz železa.
Zavrže varljive oči.
Od daleč strmi
skoz geometrijo dneva
večer.
Prisanjal bo iz teme
paviljone in grme in tople potoke.
Človek bo spet pobral svoje oči.
V njih bodo spali mrtvi metulji
v krstah iz solz.