Jaz, trenirkar

Nikoli nisem nosila trenirk. Morda v devetdesetih, za kakšno športno, ko smo v osnovki skakali čez kozo. In za v hribe. Storžič, Sedmera, slovenska transverzala, kjer si z gojzarji, termovsko in kavbojkami miss sixty malce izven konteksa. Pa grem za letošnje novoletne praznike na morje. Predvidevam, da vreme ne bo takšno, kot si ga običajno predstavljamo, ko kraj na Mediteranu ne glede na letni čas radi tlačimo v sončne poletne okvire. In si od sestre sposodim trenirko. Izkaže se, da moje vremenske predpostavke držijo. Temperature so v sončnih momentih resda za kratke rokave, a je vreme, muhasto, kot je, tudi v stilu Pride and Pejudice ter deževnih scen z Lizzie in Darcyjem. V trenirki preživim vse štiri dneve. Počutim se športno in hkrati prefinjeno (vem, zadnja beseda je overdose). V njej grem peške do Limskega ter sedim v vikendici, ko igram držabne igre. I like it! I like it a lot! Še isti mesec si kupim svojo prvo trenirko. Klasično siva je, pod levim žepom piše Puma in okoli gležnjev je stisnjena. Ko pridem domov, se takoj preoblečem vanjo. Je udobna, mehka, cozy in gangsta. Naravnost za pred TV. Še v ljubljanski lokal bi šla v njej, čeprav v tem primeru vznesenost vedno pokonča neki moralno-estetski zadržek. A brez razloga, bro. Ker še sama ne vem, kdaj sem postala trenirkar ... 

Komentarji

Oseba ash. sporoča …
ha, tole mi je pa znano. (:
ko pridem domov, se kar avtomatično slečem in si navlečem trenirko.
trenirkasta cona se pa tudi kar širi, včasih nisem šla niti iz hiše,potem sem podaljšala samo do najbližje trgovine, pa do prijateljev... :D

Priljubljene objave