Kava včasih zavarava

Človek ne sme biti prevelik idealist, sicer ga svet prej ko slej zamori kot Bergmanov film. Ne, ljudje te včasih ne vabijo na kofe, ker mislijo, da si Mr. Simpatikus ala Zavec ali ker službo končajo že ob dveh in bi ga radi po socialistično hengali, ampak ker bi najverjetneje od tebe želeli uslugo. Ali bolje rečeno – korist. In to prikrito in brez slabe vesti infiltrirajo skozi tisti illy za evro dvajset. Radi bi denimo s tabo sklenili pokojninsko zavarovanje, te porinili v čarobni harrypotterjevski piramidni sistem, ki prinese več navideznega denarja kot monopoly, ti prodali herbal life, te prepričali, da kupiš sesalec, ki posesa vse, še tvoj mobitel, če se pomotoma potuhne v preprogo, ali da jim zastonj lektoriraš diplomsko ... Večkrat gre za znance, včasih za znance znancev brez good friendship zadržkov, ki se neprikladno mešajo v posel. Torej, kaj zdaj? Se bomo merili, kdo je večji menedžerski šarlatan, ali eksistirali v vsesplošnem sožitju in duhovni osvobojenosti kot otroci cvetja, drug drugega vzajemno (jaz zate, ti zame) inštruirali slovenščino in se vabili domov na filane paprike in peciva, ki so bila spečena brez dobrohotne pomoči espejevskih prehranskih strokovnjakov? Sem za opcijo B. But here is a problem – kapitalizem zaenkrat še ni snel krone ...