Kosovel

Ena izmed mojih najljubših Kosovelovih pesmi. Vsakič, ko jo preberem, imam občutek, kot da me direkt v srce zadane ostra puščica. In da ima na konici močan, a opojen strup, ki je tam zato, da te pripelje do določenega spoznanja.

Srečko Kosovel: Richepinov motiv

Živel nekoč je mlad fantič
in ljubil, ljubil je dekle,
a ona ga ni ljubila nič.

In rekla mu je: do jutri tu
mora biti srce tvoje matere,
da ga vržem svojemu psu.

In šel je k materi in jo ubil,
srce ji izdrl in je zbežál,
da ne bi roka zamudil.

Tekoč se je povračal tja
in sredi poti je pal, je pal,
in iz roke srce mu je palo na tla.

In ko je srce na tleh ležalo,
ko je ležalo sámo tako,
čul je, kako ga je vprašalo.

In zaječalo od bolečin
je materino srce, vprašalo:
»Si se ranil hudó, moj sin?«

Vir: Srečko Kosovel: Pesmi. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2004