Čaplja

Ena izmed tistih pesmi, ki poeziji vdihnejo najgljobljo lepoto ...


Iščem v sneg zakopano seme,
ki je padlo beli ptici iz kljuna,
ko se je vrtela v krogih
nad mojo zasneženo hišo -

preden je strmoglavila otrpla
od mraza zimskega na trdna tla
in si razbila drobno glavo
na zamrznjeni gladini mlake.

Kako so kričali otroci,
ko so podrsavali po ledeni skorji
v čas ujetih valov ribnika,
kričali od navdušenja ...

... saj lahko belo čapljo
pri nas le redko vidiš.
Komu mar njena bolečina,
ko pa je tako neskončno lepa.

Iščem v sneg zakopano seme,
ki je padlo beli ptici iz kljuna,
da ga zagrebem v toplo prst,
v cvetlični lonček besed,

da bo iz njega vzklilo drevo,
visoko nad beli ribnik
in bodo njegovi cvetovi spomladi
spregovorili otrokom njeno bolečino.

(Eva Primožič, Gladina)