Kaj je bistvo leposlovne literature?
širjeje zgodovinskih horizontov? za to ne potrebujemo leposlovja. imamo zgodovinske knjige. spoznavanje in prevzemanje različnih vrednot, idej? tudi tovrstne izkušnje lahko pridobimo iz neleposlovne literature. sicer pa je dovolj že biblija ali kakšna podobna med zvezde kovana knjiga ... sicer pa se vrednot, norm učimo iz družbe ...bi morda lahko govorili o učenju literarnih veščin, sposobnosti branja, literarnega presojanja, analiziranja, interpretiranja, razmišljujočega "diskurza"? Ali zato potrebujemo celoten kanon klasične liiterature? Zakaj ljudje beremo leposlovje? Zaradi estetskih učinkov, užitka ob branju? Predvsem se zelo nagibam k temu zadnjemu ... kakšne pragmatične funkcije namreč izmišljena besedila nimajo. Verjetno si zdajle mislite, da je moje razmišljanje nedomišljeno ... Da leposlovje vendarle vsebuje nekaj globljega od užitka ... Morda vsebuje neko notranjo tendenco, ki vzpodbudi katarzo ... Ampak če je tako, ali nima potem leposlovje nekakšno funckijo "droge", brez katere ljudje ne morejo živeti ...
V današnjem "šolskem" smislu večina profesorjev leposlovje jemlje v zelo omejenem pogledu piflanja na pamet življenjepisov avtorjev in letnic izdajanja njihovih poglavitnih del (omenjeno se najde predvsem v gimnaziji pa tudi na faksu) ... Ampak ali ni to pojmovanje literature zgrešeno v svojem prvotnem bistvu? Ne samo da ubija vsakršno voljo po individualnem razmišljanju ob branju teksta, ampak odvrača tudi od užitka, o katerem sem malo prej govorila ... Kje je torej bistvo leposlovne književnosti, ki ga jaz še danes ne vidim (če izvzamem užitek ob branju nekaterih del) V čem je bistvo glorificiranja klasičnega leposlovja, ki ima skorajda stanje boga, ki se mu stalno klanjamo (v smislu Prešeren je naš največji slovenski pesnik) in se mu bodo klanjale tudi poznejše generacije ... Ob vsem tem vedno bolj ugotavljam, da je študij književnosti res študij za dušo, ob tem pa tudi enolično in sistemsko usposabljanje za učenje in novo poneumljanje generacij z že obstoječimi intepretacijami leposlovnih del, ki nikakor ne vzpodbujajo lastnega mišljenja, ampak kvečjemu učenje brez globljega razumevanja ...
V današnjem "šolskem" smislu večina profesorjev leposlovje jemlje v zelo omejenem pogledu piflanja na pamet življenjepisov avtorjev in letnic izdajanja njihovih poglavitnih del (omenjeno se najde predvsem v gimnaziji pa tudi na faksu) ... Ampak ali ni to pojmovanje literature zgrešeno v svojem prvotnem bistvu? Ne samo da ubija vsakršno voljo po individualnem razmišljanju ob branju teksta, ampak odvrača tudi od užitka, o katerem sem malo prej govorila ... Kje je torej bistvo leposlovne književnosti, ki ga jaz še danes ne vidim (če izvzamem užitek ob branju nekaterih del) V čem je bistvo glorificiranja klasičnega leposlovja, ki ima skorajda stanje boga, ki se mu stalno klanjamo (v smislu Prešeren je naš največji slovenski pesnik) in se mu bodo klanjale tudi poznejše generacije ... Ob vsem tem vedno bolj ugotavljam, da je študij književnosti res študij za dušo, ob tem pa tudi enolično in sistemsko usposabljanje za učenje in novo poneumljanje generacij z že obstoječimi intepretacijami leposlovnih del, ki nikakor ne vzpodbujajo lastnega mišljenja, ampak kvečjemu učenje brez globljega razumevanja ...
Komentarji