Včasih moraš biti miki miška

Zalotim se, da se včasih preveč ukvarjam s stvarmi, ki same po sebi ne zahtevajo ukvarjanja. Ali jih nasilno  pilim do popolnosti. Stvari imam rada vnaprej načrtovane, ne maram presenečenj in kočljivih situacij, ki nastanejo ob preveliki spontanosti. Kot da sem kakšen britanski wedding planner. Ali arhitekt, ki ves čas tuhta, ali je narobe zrisal tisto bajto in ali se bo sesedla, še preden bo v strop vgrajena zadnja štukatura. Nisem. In ja, dopade se mi eno uro vnaprej splaniran roadtrip v Zgornje Priniče, ki ga vržeš na plan, ker se ti ne ljubi več posedati na ljubljanskem kapučinu. Ampak velikokrat se premalo zavedam, da življenje ni načrt. Je štorija s presenetljivimi zapleti. Komplkatorji že a priori beremo tragedijo, četudi gre v resnici za komedijo ali celo grotesko, ki na koncu vate infiltrira ironičen življenjski nauk. Ni ti treba odpirati Nove zaveze. Že Disney ti pove, da včasih preprosto moraš biti miki miška. Razširjene roke, nasmeh do nebes. In že si legendica. It's easy as that. Le verjeti moraš, da je življenje en navaden smešen strip. In zatežene strice skopušnike jemati z malce rezerve.