Vonj po praženi čebuli

"Iz kuhinje je zadišalo po praženi čebuli" je verjetno ena najbolj zlajnanih fraz, ki jih boste našli v slovenski literaturi (po moje se pojavi vsaj v vsakem desetem slovenskem romanu, o kratkih zgodbah rajši sploh ne govorim). Nekakšen "biti ali ne biti" sodobne slovenske književnosti. In če bi imel Instagram možnost prenašati vonjave, bi bila socialna omrežja verjetno polna pražene čebule. Šala mala. Verjetno ga posekata vsaj dišeča kava in sveže pokošena trava, če ne tudi vonj poletja in vonj po dežju. Ampak vonj po praženi čebuli resnično upravičuje svoj klišejski sloves. Po prehladni vohalni neodzivnosti  me je namreč danes edino ta vonj potolažil, da moj nos še deluje. Res je sicer, da sem pila kavo iz avtomata. In da nihče v moji bližini ni strašil s  kosilnico ali kremo za sončenje. Ampak a veš tisto, ko zavonjaš praženo čebulo in se v tvojih mislih nemudoma odpre velika restavracija najrazličnejših jedi, ki direktno iz misli neustavljivo trkajo na tvoj želodec? No, to.

Mah, nč. Grem jest.