Veseli december

Za božični duh je vedno dnar, sem danes slišala poznavalsko pripomniti gospoda, ki je v Maxiju pred mano kupoval kruh in radoživo nagovarjal ženo, naj vzame še kakšen čokoladni rogljič. Najbrž kar ustrezna kapitalistična ugotovitev, ki pojasnjuje, zakaj dva meseca v letu z vsake predsocialistične stavbe v Ljubljani visijo napol oskubljene smrečice, živahne lučkice in plastični dedki mrazi. Veselemu decembru se bo kmalu pridružil tudi veseli november. In mogoče še veseli julij, avgust in oktober. In vsi ga bodo skupaj hengali v čarobnem prazničnem mehurčku. Še zlasti julij, ko gremo na morje in se nam reži tja do ušes. Koprske palme bi bile lahko okrancljane vse leto. In to povsem upravičeno. Priznam, ne maram decembra. Pa ne toliko zaradi lučkarsko-štantarskega optimizma (ta se mi zdi – priznam – kljub vsemu še vedno precej otroško očarljiv). Bolj zaradi mraza. Resnično ne razumem ljudi, ki se pod ogrevalnimi gobami več ur družijo na kuhancu in se pretvarjajo, da jih sploh ne zebe (mogoče jih pa res ne?). Če bi imeli veseli julij, se tudi jaz celo noč hengam na kvazivinu. Ni problema. Skrajni čas, da se za praznike prestavim v kakšen tropski pas. Ker v danem kontekstu se vse skupaj sliši precej bitstroumno nesmiselno.