Čakajoč na ...

Ljudje te velikokrat pustijo čakati. "Pridem čez pet minut. Ful mam frko." "Ni panike." Z veseljem stojim na dežju, še zlasti če me takole zviška gleda doktor France, ki bi ob letošnjem vremenu  lahko povodnega moža odšpilal kar v eni izmed luž zraven lekarne. "Ful mam stvari, ful sori." Danes moraš biti zaseden. Tudi če nisi, moraš na vsak način dajati vtis, da si. Sicer padeš v vlogo čakajočega, kar pa ni dobro. Čakajo tisti, ki v življenju nimajo kaj početi. Tisti, ki se radi podrejajo, so pretirano vodljivi in ne morejo pokapirati kapitalističnega vedenjskega vzorca zamujanja. Že če na vratih pustiš napis "pridem takoj", si se vsaj malo ufural. Sicer te birokracija novodobne mrzlice uvrsti na čakalno listo in potem za ljudi nisi več zanimiv. Ta je čakalec, ta bo vedno na voljo, si mislijo. France me gleda, kot da se vsaj malo strinja z mano. Tudi gospod pesnik so se načakali, preden so dobili svojo brezčasno podobo iz kamna, pa še danes marsikdo misli, da je gazele najlažje pisati, če si malo pod dozo. Včasih pa smo na čakalnem seznamu že po defaultu. Starejša gospa, ki pri zobozdravniku sedi poleg mene, bi morala biti na vrsti že ob osmih. Doma je pustila dementnega moža, ki ne bi smel biti sam, ampak kam ga češ pa dat za tisto uro. Pravi, da se bo kar prenaročila. Potrka (in to kljub vidnemu napisu "ne trkaj"). Zobozdravnica pomoli glavo iz svojega brloga in jo dokaj nežno nahruli, naj ne bo tako neučakana in naj še malo počaka. Narava ambulante je pač taka, da morajo pacienti čakati. Čakalnica se ne imenuje za brezveze čakalnica. In tako skupaj z gospo čakava. Kdor čaka, dočaka, pravijo. In ko dočaka, spet čaka. Mogoče na kakšnem drugem Prešercu. Ali v kakšni drugi čakalnici. Čakalci ne odnehamo, čeprav včasih vemo, da v resnici čakamo Godota.