Prodajanje megle

Če bi jesen lahko poosebili, bi bila najverjetneje kakšen bolehen melanholik, ki bi tri mesece samo spal, srkal smrekov čaj in se v postelji  basal s kostanjevim zavitkom. Ni ga čez poletje, pravim jaz, ljubitelj vročinskih valov in soparnih večerov, ki najbolj pridejo do izraza na kakšni dalmatinski rivi, polni konob s  temperamentimi kelnarji. Ampak, dragi moji, tudi ljubljanska megla ima poseben čar. Ko sedimo ob kaminu zaviti v deko s knjigo in vročim čajem v roki (a. k. a. pod kovtrom zraven radiatorja z laptopom in glažem cedevite) ter gledamo skozi okno, kdaj se bo megla razkadila, se počutimo tako, kot se poleti nikoli ne. Cozy. In potem pride še tisti edinstveni punch line jesenskega jutra, ko si potipamo konico nosu in z nasmehom do ušes ugotovimo, da je topla. Kot da bi snemali reklamo za kakšen švicarski resort. Pa šalo na stran. V resnici je tako samo med vikendi in kadar nam ni treba ven. Sicer pa se premraženi vlečemo po dežju in po možnosti na troli pozabimo marelo, ki smo jo včeraj za osem evrov kupili v milerju. Ker ko takole premišljujem in se poleg hoje po suhem listju, naličenega drevja ter romantike s čajem in volnenimi nogavicami poskušam spomniti še kakšne fine stvari, ki jo prinaša jesen, se mi zdi, kot da dobesedno prodajam meglo. Na Barju je imamo namreč toliko, da bi jo lahko brez težav izvažali v tujino.

Komentarji

Priljubljene objave