My big fat french bed

Danes se počutim, kot da bi bivakirala nekje sredi Londona, seveda brez živahnih picadilly circusov, pubov z rdečim pivom in zabavnih meščanov, ki celo z dežnikom nad glavo hiperaktivno chatajo o vremenu. What a miserable weather, right darling? In tako dalje. Z drugimi besedami, dan je direkt za v krevet. Sem že kdaj povedala, da nobenega kosa pohištva ne obožujem tako zelo kot svojo trinajst let staro francosko posteljo (zaradi nje sem postala tak razvajenec, da bi še v hostlu samo zase najraje rezervirala double bed)? Če si malce midget, se nanjo lahko zlekneš pravokotno, če si gimnastičar, na jogiju lahko narediš stojo most, če si filmofil, si na blazino privlečeš komp – z zvočniki in ogromnjaško skledo mehiškega čipsa vred, če si slovenist, levo in desno od sebe zgradiš piramido iz knjig, če si zaspanec, pa se preprosto zakoplješ pod puhasto odejo in razkomoteno spavaš, dokler te ne zbudi alarm (annoying melodija, za katero že nekaj mesecev razmišljaš, da bi jo zamenjal s kakšnim Bachovim preludijem). Najbrž se sliši smešno, a veliko ljudi ne razume, da bi se nekateri za veliko udobno posteljo odpovedali celo omaram in celotni Ikei. It's pretty weird, bi temu rekel Anglež, medtem ko bi se Francozu zdelo povsem samoumevno.